2. Izkušnje iz preteklih kohezijskih perspektiv, kot jih vidijo udeleženci posveta (iz predhodno izpolnjenih vprašalnikov)
2.1 Izhodišča
- Časovni izzivi: prekrivanje perspektiv, pozna regulativa, zamude pri pripravi programov, usklajevanje več akterjev.
- Administrativni izzivi: poenostavitve niso vedno koristne za programske strukture, kompleksna navodila, premik k vsebinskemu spremljanju, kontinuiteta in multidisciplinarnost zaposlenih.
- Finančni izzivi: nepovezanost sredstev, likvidnostne težave, nepredvidljivost razpisov, dolg čas povračil, visoki stroški, slaba proračunska fleksibilnost, nizka absorpcija, nizka dodana vrednost.
- Tehnološki izzivi: skupni IT sistem, interoperabilnost programov, moderne tehnologije, omejitve pri ponovni uporabi podatkov.
- Pomanjkanje prilagodljivosti: projekti zahtevajo fleksibilno proračunsko načrtovanje, toga zakonodaja za premestitve kadrov.
- Doseganje rezultatov: nejasni indikatorji, dvig prepoznavnosti programov, razumevanje kazalnikov in mejnikov.
- Sodelovanje in zaupanje: potreben bottom-up pristop, sinergije znotraj institucij, vlaganje v razvoj kadrov.
- Teritorialni pristop: Funkcionalna območja, neenake možnosti regij, nepovezanost med regionalnimi in nacionalnimi potrebami, slabo definirani cilji.
- Izzivi prihodnosti: Zeleni in digitalni prehod, podnebne spremembe, migracije, demografske spremembe, globalna konkurenčnost EU.
Kje smo in kako naprej?
Kohezijska politika je potrebna. Interreg komponenta je pomembna. Ključni izzivi ostajajo: zeleni in digitalni prehod, podnebne spremembe, demografske spremembe, neenakomerna konvergenca.
Ohranitev ključnih načel, prilagoditev dejanskim potrebam regij, poenostavitve za organ upravljanja in druge deležnike, krepitev upravnih zmogljivosti, vključevanje teritorialnega pristopa, sinergija z ostalimi politikami, priprava predloga kohezijske politike do julija 2025.
Prihajajoči izzivi: konkurenca kohezijske politike s prioritetami, kot so varnost, migracije, zeleni in digitalni prehod, izobraževanje in stanovanjska problematika, širitev EU, nizka poraba kohezijskih sredstev, komplementarnost sistemov financiranja, teritorialni pristopi.
2.2 Ključni poudarki razprave:
- Izpostavljeno zadovoljstvo, da smo posvet začeli zgodaj in se pravočasno lotili izzivov prihodnosti.
- Pozdravljajo pristop manj je več.
- Kohezijska politika ne sme biti glavni temelj razvojne politike Slovenije. Razprava bi se morala osredotočiti na širši razvoj, ne le na kohezijski razvoj. Potrebno je vključevati druge razvojne politike in upoštevati vsa razpoložljiva razvojna sredstva (evropska, nacionalna, regionalna, itd.).
- Razmišljati je treba o razvojnih projektih, ne sektorskih, lokalnih ali regionalnih, ter jih kombinirati z različnimi viri financiranja. Povezovanje nacionalnih in kohezijskih sredstev je ključno. Potrebni so celoviti projekti in komplementarnost v sistemu. Potrebna je tudi večja sinergija med različnimi programi.
- Potrebna je boljša organiziranost z namenom učinkovitejšega izvajanja kohezijske politike, s skrajšanjem implementacijskih procesov.
- Vzpostavitev zaupanja v sistemu je potrebna, vendar tukaj brez sprememb zakonodaje in ‘vzgajanja’ miselnosti na več področjih ne bo možno doseči preboja (financiranje po rezultatih in učinkih, mejnikih; ne pa za dobre poznavalce u(pri)rejanja časovnic itd.
- Na nacionalni ravni je smiselno, da se podpira »ready-to-go« projekte, zato bi bilo smiselno v okviru vsakega razpisa posebna sredstva, s katerimi bi lahko pokrili vsaj večino projektnih prijav, ki so ocenjene pozitivno oziroma gre za izvedljive projekte, saj občine veliko sredstev vlagajo v razvoj tovrstnih projektov.
- Potrebna je kontinuiteta in stabilnost sistema, saj se institucionalni, informacijski in regulatorni okvirji nenehno spreminjajo. Potrebna je tudi vitkejša organizacija.
- Predlogi poenostavitve: kontinuiranost v procesih izvajanja kohezijske politike, ustrezna informacijska podpora, redno usposabljanje kadrov (sredstva za tehnično podporo niso enakomerno deljena na regionalnem in lokalnem nivoju). Na regionalnem in lokalnem nivoju ni bilo dodeljenih sredstev za usposabljanje kadrov.
- Previdno je potrebno pristopiti k uvajanju sprememb: spremembe je treba uvajati celovito in premišljeno, da ne povzročijo dodatnega dela (kot primer: uvajanje pavšalnega financiranja otežuje delovanje Instituta Jožefa Štefana).
- Cilji na gospodarskem področju so jasni, a premalo izkoriščeni. SRIPI so fokusirali področja, vendar so sredstva za uresničitev gospodarskih ciljev manjkala.
- Kompetence oseb niso zadostne, potrebna je večja stopnja sodelovanja.
- Potrebno zagotoviti sinergije med programi, sodelovanje z univerzami in raziskovalnimi institucijami, poskrbeti za umeščanje razvojnih ciljev v regionalne razvojne politke, nameniti del sredstev evropske kohezijske politike za doseganje raziskovalnih in razvojnih ciljev.
- Celovito načrtovanje med drugim zahteva uskladitev prostorske in evropske kohezijske politike.
- Izziv predstavlja financiranje lastnega deleža občin pri sofinanciranju projektov.
- Treba je ponovno omogočiti možnost sofinanciranja Interreg programov z nacionalnimi sredstvi.
- Specifika Slovenije v odnosu do Evrope in evropskih razpisov je majhnost občin, ki so kot administrativna enota lahko sodelujoča entiteta oziroma prijavitelj – to je lahko v nekaterih razpisih (npr. European Urban Initiative) tudi zelo velika ovira, saj se ne izpolnjuje osnovnega pogoja velikosti entitete (npr. po številu prebivalcev). Posledično so občine prisiljene v prilagoditev projektnih idej, da se izpolni prvotni kriterij velikosti, s čimer se potem poslabša možnost za izpolnjevanje drugih kriterijev in pozitivno oceno na teh razpisih. Na ta vidik bi morali ob snovanju EU programov in pogojev opozarjati in uvesti ustrezne in smiselne izjeme za manjše države/manjše enote.
- Preusmeritev programskih prioritet glede na aktualne slovenske in evropske izzive (zeleni prehod da, vendar ne zgolj zeleni prehod).