Uporaba sončne energije v ribogojstvu se vse bolj uveljavlja kot energetsko in okoljsko smiselna rešitev. Ko so temperature najvišje in potrebe po prezračevanju vode največje, fotovoltaični sistemi zagotavljajo največji izkoristek. Kljub začetnim stroškom se naložba v fotovoltaiko ob podpori javnih mehanizmov – kot je evropski sklad ESPRA – lahko povrne v približno desetih letih. Primer dobre prakse je ribogojnica Vodomec na Gorenjskem, kjer so s pomočjo sončne elektrarne zagotovili napajanje oksigenatorjev in sistema delne recirkulacije.
Akvakultura je dandanes zaradi spreminjajočih se okoljskih razmer energetsko vse bolj zahtevna panoga. Delež stroškov energije lahko v skupnih obratovalnih izdatkih ribogojnic doseže približno 40 %, kar velja zlasti za intenzivne sisteme gojenja, ki so odvisni predvsem od omrežne energije. Podnebne spremembe potrebe po energiji še povečujejo, saj vroča poletja vse bolj segrevajo odprte vode, kar vodi v upad koncentracije razpoložljivega kisika; organizmi pa imajo zaradi pospešenega metabolizma ob višjih temperaturah večje potrebe po oksigeniranosti vode. Tako smo zadnja leta priča trendu, da se v poletnih mesecih vse pogosteje srečujemo s situacijami, ko so ribogojci primorani v vodo vpihavati zrak ali kisik, kar dodatno poveča stroške obratovanja.
Prehod na obnovljive vire energije ponuja ribogojstvu priložnost znižanja stroškov ter izboljšanja trajnosti panoge. Sončna energija je s tega vidika posebej privlačna, saj poleg ustrezne tehnološke kompatibilnosti z akvakulturo predstavlja zeleni vir energije z nizkim ogljičnim odtisom, kar sovpada s cilji zelenega prehoda Evropske unije. Sinergija se odraža tudi v času proizvodnje energije, saj je najvišja ravno sredi dneva ob jasnem vremenu – torej v obdobju in pogojih, ko imajo akvakulturni obrati največjo potrebo po dodatnem prezračevanju vode, pogosto pa tudi hlajenju oz. kroženju vode. V praksi to pomeni, da lahko sončni paneli čez dan zagotavljajo elektriko za delovanje ključnih naprav, namesto črpanja najdražje elektrike iz omrežja v konicah. Dodatna prednost vodne lokacije je učinek hlajenja panelov, ki so zaradi bližine vodne površine nekoliko ohlajeni, kar se prevede v višjo učinkovitost sončnih celic. Po ocenah dosegajo plavajoče sončne elektrarne tudi do 10 % višje izkoristke kot primerljive sončne elektrarne na kopnem. Sončna elektrarna na sami lokaciji ribogojnice odpravi izgube in stroške prenosa energije, z lastno proizvodnjo pa so akvakulturni obrati manj izpostavljeni nihanju cen elektrike na trgu, kar prispeva k večji dolgoročni stabilnosti poslovanja. Odvečne kilovatne ure lahko prek neto meritev oddajajo v omrežje (če je to omogočeno) in si s tem dodatno skrajšajo čas povračila investicije.
Tehnologija fotovoltaike vztrajno napreduje – paneli postajajo čedalje učinkovitejši in cenejši. Mednarodne projekcije nakazujejo, da bi lahko sončna energija do leta 2050 zagotavljala 30–50 % vse svetovne proizvodnje elektrike. V tem optimalnem scenariju bo praktično vsaka panoga, vključno z ribogojstvom, imela priložnost izkoristiti ta zeleni vir. Skupna zmogljivost sončnih elektrarn se v Evropi trenutno eksponentno povečuje; številne države (Nemčija, Španija, Italija, Nizozemska itd.) sprejemajo strategije za namestitev solarnih panelov na vsako primerno površino, tudi na kmetijska in vodna območja. Vsak kilovat elektrike, pridobljen iz sonca, nadomesti kilovat iz fosilnih goriv ter s tem zniža emisije CO₂ in drugih toplogrednih plinov. To bistveno prispeva k okoljski trajnosti energetike. Na svetovni ravni si tudi akvakulturni sektor prizadeva za ogljično nevtralnost do sredine stoletja – na primer EU načrtuje podnebno nevtralno ribištvo in akvakulturo do leta 2050, kar vključuje prehod ribogojnic na obnovljive vire. Sončne elektrarne na ribogojnicah so torej pomemben korak v začrtano smer, s tem pa se odpirajo tudi možnosti sofinanciranja trajnostno naravnanih projektov, kar je zaradi visokih začetnih stroškov naložbe za ribogojce izrednega pomena.
Posebej zanimiva za ribogojstvo je možnost namestitve sončnih panelov neposredno nad vodnimi površinami ribogojnic. Tako imenovane plavajoče sončne elektrarne ali akvavoltaični sistemi združujejo ribogojstvo in proizvodnjo elektrike na isti površini. Tehnično so plavajoči fotovoltaični sistemi zasnovani kot vodoodporni paneli, pritrjeni na posebne pontone ali ogrodja, ki plavajo na vodni gladini. Čeprav je ta tehnologija razmeroma nova in se še razvija, pa ribogojstvu že zdaj prinaša jasno dodano vrednost. V raziskavi na Tajvanu so ugotovili, da senčenje ribnikov s fotovoltaičnimi paneli pomaga vzdrževati temperaturo vode tudi ob najvišjih dnevnih temperaturah – z ustrezno postavitvijo so paneli blokirali 89–93 % sončne svetlobe na vodni površini, kar je v povprečju znižalo temperaturo vode za okoli 1,5 °C. Posledično je narasla vsebnost raztopljenega kisika (za 8–24 %) in se bistveno zmanjšala koncentracija alg (klorofila-α za 72–94 %). V Teksasu so dvo-namenski sistem panelov uporabili kot streho nad vrstami gojitvenih bazenov in zmanjšali jakost svetlobe za okoli 85 %, s tem pa temperaturo vode za približno 0,8–1,1 °C – pri čemer sestava planktona ali prebavnih encimov gojenih rib ni bila spremenjena. Senčenje je celo skrajšalo obdobje dnevnega mirovanja gojenih organizmov v najtoplejšem delu dneva, kar je privedlo do boljšega prirasta. Pomembna praktična prednost plavajočih panelov je tudi zmanjšanje izhlapevanja vode: delna pokritost vodne gladine upočasni izgubo vode v ozračje, kar je posebej koristno v sušnih obdobjih. Ocene kažejo, da lahko prekrivanje vodnih površin s paneli zmanjša izhlapevanje za tretjino ali več. To pomeni prihranek vode v poletni suši in večjo stabilnost vodostaja v ribnikih. Seveda pa vplivi zasenčevanja velikih površin na ekosisteme še niso povsem raziskani, zato obstajajo utemeljeni pomisleki o morebitnih negativnih posledicah na okolje. Skrb glede vplivov na vodne habitate se odraža tudi v dokumentaciji predlagane plavajoče sončne elektrarne na Velenjskem jezeru – tam so predvideni okoljski monitoringi in prilagoditve, da bi preprečili škodljive vplive na občutljiv vodni ekosistem. V Sloveniji sicer (še) nimamo velikih ribogojnic, ki bi služile tudi kot sončne elektrarne, bi pa dvojna raba površin (npr. manjše sončne elektrarne na ribnikih) lahko služila kot pilotni projekt za proučevanje vplivov na ekosisteme – čeprav gre v tem primeru za akvakulturne sisteme, ki so že v osnovi umetno vzdrževani in okoljsko manj kompleksni kot naravna jezera.
V Kaliforniji se investicija v sončno elektrarno, ki pokrije približno 60 % energijskih potreb akvakulturnega obrata, povrne v malo več kot šestih letih. Kalifornija je sicer pogosto omenjena kot vzor, predvsem zaradi ene izmed boljših osončenosti ter razmeroma dragih cen elektrike. V Evropi oziroma Sloveniji tako hitre amortizacije ne pričakujemo – v zmernih podnebjih osrednje Evrope so časi vračanja praviloma daljši. S podporo nacionalnih shem (subvencije, neto meritev ipd.) se dobe vračila gibljejo okoli pragov desetih let, brez subvencij pa lahko tudi občutno dlje. Kljub temu pa o uspešnosti fotovoltaike v manj idealnih razmerah priča primer podjetja Emilsen Fisk na severu Norveške, ki goji losose in postrvi v odprtih morskih kletkah. Leta 2025 so na lokaciji Båfjordstranda v pokrajini Trøndelag namestili prvo plavajočo sončno elektrarno v tej regiji. Sistem, imenovan Alotta Floating Solar, obsega krog panelov na pontonu s skupno močjo okoli 120 kW, povezan z baterijskim hranilnikom. Kljub le 5-urni januarski osončenosti je elektrarna zagotovila preko 90 % vse potrebne energije ribogojnici. Norveški primer potrjuje, da so tudi v zahtevnih okoljih – na razburkanem morju in v severnem podnebju z dolgimi zimami – sončne celice lahko zanesljiv vir energije za akvakulturo.
Kljub jasnim prednostim prehoda na fotovoltaiko pa obstajajo izzivi. Prvi med njimi je visoka začetna investicija. Številne ribogojnice obratujejo z omejenimi dobički, zato si brez podpore težko privoščijo večje začetne stroške za postavitev sončne elektrarne. Začetni finančni vložek se povrne šele skozi daljše časovno obdobje. Brez finančnih spodbud lahko amortizacija traja krepko preko desetletje, medtem ko se v srednjeevropskih državah s podporo (subvencije, ugodni krediti, neto meritev ipd.) doba vračila pogosto skrajša pod 10 let. V optimalnih pogojih (visoka sončna obsevanost, veliki projekti) so v tujini dosegli celo 6–8-letne vračilne dobe, vendar ti primeri niso pravilo. Prav tako ima akvavoltaični projekt višji strošek proizvodnje elektrike kot primerljiv kopenski sončni park, če upoštevamo le energijski vidik. To je posledica zahtevnejše in dražje gradnje na vodi. Sinergija z ribogojstvom pa omili te slabosti – vzporedna akvakulturna proizvodnja namreč doda dodaten vir prihodka. Še posebej gojenje visoko vrednih vrst rib, ki jim ustreza zasenčena voda, lahko močno izboljša ekonomiko celotnega projekta. Spodbujevalne politike so pri tem ključnega pomena. Spodbudno je, da vedno več držav prepoznava potencial tovrstnih povezav energetike in kmetijstva ter z razpisi, ugodnimi posojili ali davčnimi olajšavami pomaga ribogojcem pri vlaganju v obnovljive vire.
S podnebnimi spremembami in višanjem temperatur se v praksi soočamo tudi v Sloveniji. Zaradi vročih poletij in manjših dotokov so na primer v ribogojnici Vodomec na Gorenjskem doživeli pomanjkanje kisika v gojitvenih bazenih. Za preživetje postrvi so morali vse pogosteje uporabljati umetno prezračevanje vode, kar je močno povečalo porabo elektrike – in to ravno v času, ko so cene energije skokovito naraščale. Uvedba sončne elektrarne se je ponujala kot rešitev za večjo neodvisnost od omrežja, s tem pa je omogočila finančno vzdržno zagotavljanje kisika v vodi (prek zračnih kompresorjev) v sistemu delne recirkulacije. Kot za mnoge druge male samostojne podjetnike pa je bila tudi tukaj investicija sprva prevelik zalogaj. Šele s pomočjo evropskih sredstev je ribogojnica lahko namestila sončne panele, kar jo je preobrazilo v vzorčno trajnostno naravnano ribogojnico v regiji.
Projekt je bil sofinanciran iz mehanizma Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR) in predstavlja zgleden primer krožnega gospodarjenja z naravnimi viri. Poleg izkoriščanja sončne energije so namreč v ribogojnici uvedli še delno recirkulacijo vode, s čimer se zmanjšata raba sveže vode in okoljski odtis obratovanja. Takšni projekti tlakujejo pot, da bo zeleno ribogojstvo postalo standard v prihodnosti. Trenutno lahko ribogojci s pomočjo mehanizma Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (ESPRA) sodelujejo na odprtem javnem razpisu »Konkurenčna in trajnostna akvakultura – velike naložbe«, kjer je na voljo 2.500.000 € nepovratnih sredstev. Predvidena stopnja javne pomoči je 50 % skupnih upravičenih stroškov operacije, vrednosti posameznih operacij pa lahko znašajo od 30.000 do 1.000.000 €. Takšne spodbude lahko pomembno zmanjšajo dobo povračila investicije in povečajo konkurenčnost ter trajnost akvakulturnega obrata.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Foto: Pixabay
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
