Med vsemi fazami akvakulturne pridelave je prav trenutek odvzema oziroma zakola tista točka, kjer se vprašanje dobrobiti živali najbolj zaostri. To je faza, v kateri je stres za ribe največji, za rejce pa tudi najbolj izpostavljen – saj je edini trenutek, ko potrošniki, nadzorniki in trgi neposredno vidijo, kaj se z živalmi dogaja. Medtem ko se pri hranjenju ali reji izboljšave lahko uvajajo postopoma, je pri zakolu razlika jasna: riba je bodisi hitro in učinkovito omamljena bodisi ne. Zadnja leta je tematika humanega odvzema iz nišne etične razprave postala eno izmed osrednjih vprašanj trajnostne akvakulture. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je leta 2023 objavila obsežno mnenje, ki poziva k uporabi metod omamljanja, katere kar se da omilijo trpljenje rib. Večje trgovske verige in certifikacijske sheme tako že izrecno poudarjajo, da so prakse zakola ključne za kakovost izdelka in ugled blagovne znamke. Tudi raziskovalne organizacije in nevladne pobude, kot sta »Compassion in World Farming« in »Ethical Seafood Research« (ESR), pozivajo, naj human zakol postane sestavni del trajnostnih standardov. Vprašanje danes ni več, ali naj bodo ribe omamljene pred usmrtitvijo, temveč kako to izvesti praktično, cenovno dostopno in v različnih tipih ribogojnic.
Evropa je pri prepoznavanju zakola kot vprašanja dobrobiti živali v ospredju. Električno omamljanje je že uveljavljeno pri lososu in postrveh, poskusi pa potekajo tudi na ribogojnicah, katere gojijo brancina in orado. Proizvajalci opreme razvijajo sisteme za omamljanje v vodi, ki združujejo tako učinkovitost kot skrb za dobrobit rib. Vendar številni izzivi ostajajo, manjše ribogojnice nimajo sredstev za nakup specializirane opreme, pri mnogih gojenih vrstah pa še ni soglasja o najučinkovitejši metodi. Znotraj Evropske unije prav tako ni enotnega zavezujočega standarda za usmrtitev vodnih živali, zato se prakse med državami razlikujejo. Hkrati številne terenske ocene kažejo, da učinkovitost obstoječih metod, ko jih prenesemo iz laboratorija na komercialne ribogojnice, pogosto ni optimalna. Kljub tem težavam se pritisk po izboljšavah povečuje. Potrošniki so občutljivejši na vprašanje trpljenja rib, trgovci pa zahtevajo dokazljive standarde. Evropska komisija pripravlja prenovo zakonodaje o dobrobiti živali, v kateri naj bi bila po novem zajeta tudi akvakultura. Za proizvajalce to pomeni, da prilagoditev ni več stvar izbire, temveč preživetja na trgu. Izkušnje iz severne Evrope, kjer je električno omamljanje že uveljavljeno, kažejo, da dobrobit in konkurenčnost nista nujno v nasprotju – kakovost mesa in podaljšana obstojnost izdelkov na trgu lahko prinesejo neposredno gospodarsko korist.
Medtem ko Evropa išče tehnološko dovršene rešitve, v Afriki prevladuje vprašanje, kako izboljšati pogoje z obstoječimi sredstvi. Organizacija »Ethical Seafood Research« izvaja raziskave v Egiptu in Vzhodni Afriki, kjer prevladuje gojenje nilske tilapije. Tam je še vedno najpogostejša praksa počasna asfiksija na ledu, pri kateri ribe umirajo več minut, pogosto brez vode ali v navadni ledeni kopeli. Takšen postopek prinaša resne pomisleke glede dobrobiti, a tudi glede kakovosti mesa. ESR zato v okviru raziskav, podprtih s strani fundacije Open Philanthropy, preizkuša izboljšano različico ledene kopeli – t. i. optimizirano ledeno brozgo, pri kateri se razmerje med vodo, ledom in slanostjo natančno ustrezno prilagodi za kar se da hitro izgubo zavesti rib. Prvi rezultati so spodbudni. Z le manjšimi spremembami temperature in salinitete vode so raziskovalci uspeli skrajšati čas do izgube zavesti tilapije s približno desetih minut na dve minuti, brez dodatnih stroškov ali zapletenih postopkov. Prav ta preprostost je ključ: manjše ribogojnice lahko izboljšave uvedejo takoj, brez potrebe po novi infrastrukturi. Ribogojci, ki so sodelovali v terenskih testih, poročajo ne le o hitrejšem in bolj “mirnem” zakolu, temveč tudi o izboljšanem izgledu mesa, svetlejši barvi in boljši teksturi mesa, kar povečuje tržno vrednost izdelka. Takšna “majhna izboljšava” ima globalni pomen. V mnogih državah z omejenimi sredstvi je optimizirana ledena brozga trenutno najrealnejša pot do bolj humanega zakola. Hkrati omogoča izmenjavo znanja med regijami: Evropa lahko ponudi svoje izkušnje z električnim omamljanjem in tehnološkimi standardi, Afrika pa pokaže, kako nizkotehnološki pristopi, prilagojeni lokalnim razmeram, lahko prinesejo pomembne spremembe. Podobne sinergije bi lahko koristile obema celinama. Poljske in češke raziskave pri toplovodnih vrstah, kot sta krap in som, že kažejo, da električno omamljanje ni vedno enostavno izvedljivo, zlasti v manjših obratih ali tam, kjer se ribe lovi ročno. V takih primerih bi lahko izkušnje afriških raziskovalcev ponudile cenovno dostopno alternativo, ki ohranja dobrobit in kakovost. Nasprotno pa bi evropske inovacije – zlasti pri t. i. omamljanju v vodi – lahko postale dostopnejše tudi rejcem iz držav v razvoju, ko bodo tehnologije cenovno bolj dosegljive.
Human zakol presega vprašanja etike, znanstvene raziskave jasno kažejo, da je povezava med dobrobitjo in kakovostjo izdelka neposredna. Ribe, ki so med zakolom izpostavljene dolgotrajnemu stresu, hitreje razvijejo mlečno kislino v mišicah, kar povzroči mehkejše meso, krajšo obstojnost in višjo občutljivost na mikrobiološko kvarjenje. Nasprotno se pri humanem odvzemu, kjer riba hitro izgubi zavest in ne doživi stresa, ohrani boljša struktura mišičnih vlaken, zniža se oksidacija maščob, s tem pa se izboljša senzorična kakovost. Na realnih trgih je že zaznati jasen trend potrošnikov: dobrobit je sinonim za kakovost. Trgovske verige, kot so Marks & Spencer, Carrefour in Aldi, že uvajajo zahteve za humane prakse zakola pri svojih dobaviteljih lososa, postrvi in orad. Certifikacijski sistemi, kot sta »RSPCA Assured« in »Friends of the Sea«, vključujejo kriterije za hitro omamljanje in prepoved počasnega zakola z zadušitvijo. V prihodnjih letih bi lahko to postal globalni standard, podobno kot so se pred desetletjem uveljavili certifikati trajnostnega ribolova. Na afriškem kontinentu je napredek prav tako hiter. V Keniji ESR trenutno sodeluje z državnim veterinarskim direktoratom pri pripravi prvih nacionalnih smernic o dobrobiti rib, ki bodo zajemale tudi postopke zakola. V Egiptu so se začele razprave o vključitvi humanih metod v prihodnje certifikacijske sheme, ko bo sektor zanje pripravljen. Takšni razvojni koraki kažejo, da humano ravnanje z ribami ni več le zahodnjaška ideja, temveč globalna usmeritev, ki jo podpira tako znanost kot realni trgi.
Za prihodnost humane prakse v akvakulturi bosta ključna dva dejavnika: razpoložljivost metod, ki jih lahko rejci uporabijo že danes, in usklajeno delovanje med raziskovalnimi ustanovami, industrijo in zakonodajo, s ciljem oblikovanja jasnih globalnih standardov. Električno omamljanje pri hladnovodnih vrstah in optimizirana ledena brozga pri toplovodnih predstavljata dve strani iste medalje – tehnološko naprednejši in nizkotehnološki pristop, ki imata isti cilj: zmanjšati trpljenje, ohraniti kakovost in povečati zaupanje v akvakulturo. Če se bo razvoj nadaljeval v sedanjem tempu, bi lahko bili v prihodnjih letih priča vzpostavitvi prvih globalnih smernic za humani zakol rib. Evropa z napredno tehnologijo in Afrika z dostopnimi praktičnimi rešitvami kažeta, da obstajata dve poti do istega cilja. Skupaj lahko pospešita prehod proti akvakulturi, ki je ne le trajnostna in donosna, temveč tudi etično zrela – in ki spoštuje, da dobrobit živali ne preneha, ko se konča njihova rast.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
