Travniki morske pozejdonke so eden temeljnih habitatov Sredozemskega morja, hkrati pa ležijo v istem obalnem pasu kot morske ribogojnice. Novejše raziskave iz Grčije in širšega Mediterana kažejo, da odpadki iz ribogojnic spreminjajo sediment, travnike redčijo in skrajšujejo liste pozejdonke, ter da so vplivi prostorsko in časovno večji, kot smo domnevali.
Morska pozejdonka (Posidonia oceanica) je morska cvetnica, endemična za Sredozemsko morje, ki tvori razsežne podvodne travnike. Ti travniki veljajo za enega najpomembnejših ekosistemov v Sredozemlju: zagotavljajo življenjski prostor in zavetje številnim morskim organizmom. Med gostimi listi pozejdonke se skrivajo mladice mnogih ribjih vrst in druge živali, tako da travniki služijo ohranjaju biotske pestrosti morskih ekosistemov, hkrati pa skrbijo za zmanjšanje erozije. Pozejdonka je tudi izjemno učinkovit ponor ogljika, zato jim velikokrat pravimo tudi “pljuča morja”: njeni travniki v biomasi in sedimentu akumulirajo ogljik več desetletij ali stoletij, zaradi česar so pri vezavi ogljika 35-krat učinkovitejši kot tropski deževni gozdovi. Travnik pozejdonke s svojo listno maso upočasni tok vode in pospeši usedanje delcev na dno, kar prispeva k manjši motnosti vode, hkrati pa s fotosintezo bogati okolje s kisikom. Kljub tej izjemni vlogi so travniki zaradi počasne rasti zelo občutljivi na okoljske spremembe, obnova po poškodbah pa lahko traja desetletja. Raziskave kažejo, da lahko popolna obnova uničenega travnika traja celo stoletja, v skrajnih primerih pa se morda nikoli več ne povrne v prvotno stanje.
V zadnjih desetletjih se je v obalnih vodah Sredozemlja močno razmahnilo morsko ribogojstvo (marikultura). Naraščajoče povpraševanje po brancinu, oradi in drugih gojenih vrstah je zlasti v Grčiji povzročilo naglo širitev obratov – njihova proizvodnja se je od leta 2000 povečala za kar 141 %. Ribogojnice so največkrat umeščene v mirne, plitvejše zalive blizu obale, kjer so vode zaščitene pred močnimi valovi. Ironično so prav takšna zavetja idealna rastišča pozejdonke. Tako pogosto prihaja do konflikta med akvakulturno industrijo in varovanjem občutljivih morskih travnikov: kletke z gojenimi ribami visijo neposredno nad ekosistemi pozejdonke, kar odpira vprašanje, kako takšna bližina vpliva na morske cvetnice pod njimi.
Že zgodnje raziskave so opozarjale, da lahko organski delci iz ribjih iztrebkov in ostanki krme, ki padejo skozi kletke, s kopičenjem in gnitjem na morskem dnu, škodujejo morskim travnikom. Ob razkrajanju se sproščajo tudi večje količine hranil (predvsem dušika in fosforja), kar povzroči lokalno evtrofikacijo in pretirano razrast alg in fitoplanktona. Posledice ribogojstva na pozejdonko so bile sprva dokumentirane kot lokalizirane degradacije: pod gojišči so travniki izginjali, medtem ko je že nekaj deset metrov stran ekosistem ostajal razmeroma nepoškodovan. Zaradi tega je dolgo veljalo prepričanje, da je vpliv ribogojnic prostorsko omejen na ožje območje neposredno pod kletkami.
Novejša spoznanja temelječa na dolgotrajnih raziskavah, pa razkrivajo bistveno bolj zaskrbljujočo sliko. Najnovejša raziskava Univerze v Oxfordu, je pokazala, da imajo lahko ribogojnice ob obali mnogo širši in dolgotrajnejši vpliv na morske travnike kot smo sprva domnevali. Študija, opravljena v okolici grškega otoka Poros, je razkrila kar 46 % zmanjšano pokritost z morskimi travniki in 36 % krajše liste pozejdonke v radiju 650 metrov od aktivnih ribogojnic v primerjavi z neobremenjenimi mesti. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da travniki ostajajo močno degradirani še več kot desetletje po odstranitvi ribogojnic – po ocenah avtorjev bi lahko obnova trajala več stoletij. Vplive zaznavajo 900 m od ribogojnic, kot glavnega krivca za upad travnikov pa presežek hranil, zlasti nitratov iz ribje krme in iztrebkov, ki povzroči cvetenje alg in dobesedno »zaduši« morsko travo. Ugotovitve študije tako jasno kažejo, da intenzivno ribogojstvo predstavlja resno grožnjo za pozejdonko – in s tem za zdravje celotnega morskega ekosistema, ki ga ti travniki podpirajo.
Objava teh rezultatov je v sredozemskih državah spodbudila ostre razprave o trajnosti nadaljnjega širjenja akvakulture. Ugotovitve so raziskovalci junija 2025 predstavili tudi v grškem parlamentu kot del kampanje proti nekontrolirani ekspanziji ribogojstva. Na otoku Poros, kjer prebivalci že vrsto let protestirajo proti širitvi ribogojnic, so se lokalne oblasti oprle na znanstvene dokaze o škodi. Avgusta 2025 je pristojni državni svet na podlagi teh ugotovitev in močnega pritiska javnosti zavrnil načrt, ki bi eno od ribogojnic razširil v območju kar četrtine obale Porosa. Predstavniki civilne iniciative »Aktaia« in fundacije »Rauch« so poudarili, da 24-kratno povečevanje industrijskih ribogojnic ob grški obali predstavlja neposredno grožnjo okolju, lokalnemu prebivalstvu, ribištvu in turizmu. Podobni konflikti se pojavljajo tudi drugod po Sredozemlju, saj želi več držav povečati obseg ribogojstva po drugi strani pa razširiti ukrepe varovanja naravnih habitatov. Vprašanje, kako najti ravnotežje med razvojem ribogojstva in ohranjanjem okolja, zato postaja vse bolj pereče.
Za boljše razumevanje mehanizmov vpliva ribogojnic na pozejdonko je treba razumeti, kaj se dogaja v morju pod in okrog plavajočih kletk. Odpadni organski material se začne pospešeno kopičiti v usedlini – neposredno pod ribogojnico nastane odebeljena plast odmrle organske snovi oziroma mulja. Raziskava v sklopu projekta MedVeg je pokazala, da je prav sedimentacija odpadnih delcev glavni sprožilec degradacije pozejdonke: prekomerno nalaganje organskih snovi v tleh povzroči hiperprodukcijo razkrojevalcev, predvsem bakterij, ki v sedimentu porabijo celoten razpoložljiv kisik. Anoksične razmere vodijo do dramatičnih sprememb kemije sedimenta. Začnejo se tvoriti produkti anaerobnega razkrajanja, med katerimi je posebej problematičen vodikov sulfid (H₂S), ki je strupen plin vonja gnilih jajc. V anoksičnih tleh se sulfidi kopičijo in lahko pronicajo v koreninski sistem pozejdonke, kar dobesedno zastruplja rastlino. Posledično tla pod gojiščem postanejo črna, z žepki žveplovodikovega plina, korenike in korenine pozejdonke pa pri dolgotrajni izpostavljenosti odmrejo. Študije so izmerile bistveno povišane vrednosti organske snovi prav v sedimentu neposredno pod kletkami v primerjavi s kontrolnimi mesti, kar potrjuje intenzivno obremenitev tal marikulture. Takšna tla postanejo za rast pozejdonke in večino drugih organizmov skrajno neprimerna, saj so poleg pomanjkanje kisika lahko prisotni tudi toksični in kisli produkti razkroja, kar onemogoča ponovno oživitev travnika.
Poleg organske obremenitve tal postane tudi morska voda v bližini obratov polna raztopljenih hranil, čemur sledi masovni razrast planktonskih alg, voda postane motna zaradi t. i. cvetenja fitoplanktona, ki zmanjša prodiranje svetlobe. Hkrati se na listih pozejdonke zaradi višjih koncentracij hranil pospešeno razmnožijo epifiti, to so drobne alge in drugi organizmi, ki preraščajo površino listov. Kmalu se listi obrastejo z gosto, sluzasto prevleko alg, kar močno ovira njihovo fotosintezo in izmenjavo plinov. Znanstveniki so opazili, da višje koncentracije hranil v vodi vodijo do večje biomase epifitov. Poleg mikroskopskih alg lahko hranilni presežek sproži tudi razrast večjih, nitastih alg (kot so nekatere zelene alge Ulva in druge nitrofilne alge), ki se lahko razbohotijo na mestih, kjer oslabljen travnik pozejdonke izgublja primat. Tovrstne konkurenčne alge dodatno jemljejo prostor in svetlobo morski travi. Še en posreden vpliv povečanih alg v ekosistemu je opažen pri rastlinojedih organizmih: obilica epifitov in alg lahko privabi rastlinojede vrste rib in nekatere nevretenčarje (npr. morske polže, ježke). Študije so zaznale povečan pritisk herbivorov v bližini ribogojnic, kar pomeni, da pozejdonko poleg zgoraj omenjenih stresorjev dodatno slabi še intenzivnejše objedanje listov zaradi privabljenih rastlinojedih vrst.
Kombinacija navedenih dejavnikov, kot so obsežno nalaganje organske snovi v sediment ter visoka obremenitev vode s hranili na pozejdonki povzroči opazne spremembe v fiziologiji rastlin. Te pogosto kažejo znake stresa: njihovi listi so manjši in bledi, obraščeni z algami, rast poganjkov se upočasni. Raziskava pri Porosu je tako izmerila, da so imeli obremenjeni travniki kar tretjino krajše liste od tistih na neobremenjenih rastiščih. Posledično se zmanjša skupna pokritost travnika: tam, kjer je bila nekoč sklenjena gosta preproga, nastanejo razkropljene zaplate ali celo povsem gola območja brez morske trave. V takih “praznih” conah na dnu ostane le mehka, temna usedlina, ki jo utegnejo prekriti nitaste alge. Če obremenitve ne zmanjšamo, lahko čez čas travnik na najbolj izpostavljenem mestu popolnoma izgine.
Ker so travniki življenjski habitat mnogih živali, njihovo propadanje vpliva tudi na celotno združbo organizmov v tem okolju. Študije meiofavne (drobnih talnih nevretenčarjev) so pokazale, da organski izpusti iz ribogojnic sprva lahko celo povečajo številčnost nekaterih oportunističnih vrst, na primer nematodnih črvov, ki dobro prenašajo bogato organsko okolje, vendar pa hkrati drastično upade pestrost celotne združbe. Ob poslabšanju razmer izginejo občutljive skupine organizmov; blizu gojišč denimo skorajda ni več za travnike pozejdonke značilnih drobnih rakcev (kot so harpaktikoidne postranice) ali redkih skupin, kot je skupina Kinorhyncha. Pojavi se monokultura nekaj odpornih vrst, ki prevladujejo v poenostavljenem ekosistemu. Podobno velja za makrofavno: v anoksičnih, z žveplom prepojenih sedimentih ne zmorejo preživeti večji nevretenčarji, kot so školjke ali nekatere morske zvezde. Tudi mnoge ribe, ki so sicer iskale hrano ali zatočišče v pozejdonki, se umaknejo drugam, ko travnik izgine. Končni rezultat je osiromašenost ekosistema, kjer je bil prej raznovrsten morski vrt, ostane okolje z zmanjšano ekološko vrednostjo.
Ključno vprašanje, ki se poraja ob teh spoznanjih, je: kolikšna obremenitev je še vzdržna za pozejdonko? Ali drugače, kje so meje, do katerih travnik še lahko sobiva z ribogojnico, brez da bi začel nepopravljivo propadati? Avtorji novejše študije so okoli grških ribogojnic ločili med notranjim vplivnim območjem in širšim vplivnim pasom. V notranjem pasu, znotraj približno 450 metrov od kletk, so travniki pozejdonke kazali najizrazitejšo degradacijo, z več kot polovico nižjo pokritostjo in občutno krajšimi listi. Če ta pas razširimo na približno 650 metrov, so travniki še vedno statistično značilno redkejši in z manjšimi listi kot na kontrolnih mestih brez ribogojnic. Sledovi vpliva so bili zaznani še dlje, do okoli 900 metrov od obratov, vendar so bile razlike tam že manjše. Ti rezultati postavljajo v novo luč tudi starejše priporočilo iz projekta MedVeg, po katerem bi morale biti ribogojnice od travnikov pozejdonke oddaljene vsaj 400 metrov. Čeprav se je ta razdalja v preteklih raziskavah kazala kot meja, pri kateri neposrednih poškodb travnikov običajno ni več zaznati, nove študije kažejo, da se merljivi vplivi v resnici lahko raztezajo precej dlje. Žal pa tudi priporočilo minimalne razdalje 400 m ni vedno upoštevano. V grškem nacionalnem načrtu za akvakulturo iz leta 2011 na primer priporočila niso vključili, kar je botrovalo umeščanju nekaterih ribogojnic preblizu občutljivim travnikom in posledično njihovemu propadanju. Poleg razdalje je pomembna tudi velikost ribogojnice glede na značilnosti okolja. Majhen, zaprt zaliv z minimalnim mešanjem vode prenese bistveno manjšo proizvodnjo rib, kot bi jo odprto morje, v nasprotnem primeru se hranila in odpadki v takem zalivu hitro kopičijo prek naravnih razgradnih poti. Za vsako lokacijo bi torej morali določiti največje dopustne obremenitve (organskih snovi in hranil), ki še ne povzročijo opaznega vpliva na prisotne travnike.
V luči teh ugotovitev so raziskovalci in naravovarstveniki oblikovali priporočila za spremljanje in upravljanje ribogojnic, ki naj bi omilila pritisk na morske travnike. Predvsem izpostavljajo premišljeno izbiro lokacij: ribogojnice naj se ne umeščajo neposredno nad obstoječe travnike, temveč v okolja, kjer ni občutljivih habitatov (na primer na večje globine, nad peščeno ali muljasto dno brez morske trave ali v bolj odprte vode, kjer morski tokovi hitreje razredčijo odplake). Prof. Gwilym Rowlands z Oxforda poudarja, da bo za trajnostno sobivanje akvakulture z okoljem treba uvesti strožje smernice za umeščanje novih gojišč, vzpostaviti dolgotrajni ekološki monitoring ter zagotoviti strožjo presojo vplivov na okolje (PVO) pri vsakem projektu. Drugo ključno orodje je stalno spremljanje stanja: strokovnjaki priporočajo, da se okoli ribogojnic redno meri kakovost vode (hranila, kisik), kemija sedimenta (vsebnost organske snovi, toksini) ter zdravje travnikov. Holmerjeva ekipa predlaga vzpostavitev stalnih opazovalnih ploskev na različnih razdaljah od ribogojnice, ki jih raziskovalci natančno popišejo pred začetkom obratovanja, nato pa vsako leto znova pregledajo stanje travnika. Tako lahko pravočasno zaznamo morebitne negativne spremembe, kot so upad gostote poganjkov, krajši listi ali porast epifitov, in ustrezno ukrepamo. V nekaterih primerih je smiselno ribogojnico odmakniti ali omejiti: na Cipru so denimo ob povečanju obsega marikulture premaknili kletke iz plitvega obalnega morja na večjo globino stran od travnikov, naknadni monitoring pa je pokazal, da se je tamkajšnja pozejdonka, ko je pritisk popustil, začela postopno obnavljati. Pomembno je iskati tudi tehnološke rešitve za zmanjšanje izpustov, denimo uporabljati krmo, ki jo ribe lažje prebavijo, namestiti lovilce usedlin pod kletke ali pa v bližino gojišč vključiti organizme, ki filtrirajo vodo (npr. školjke, alge), da porabijo odvečna hranila. S kombinacijo takšnih dobrih praks upravljanja in strogim nadzorom lahko ribogojstvo postane prijaznejše do okolja.
Morska pozejdonka je dragulj Sredozemlja in njen obstoj ni samoumeven. Ustvarja vitalne podmorske trate, ki varujejo obalo, bogatijo morje s kisikom, vežejo ogljik in nudijo zatočišče neštetim bitjem. Nova dognanja o vplivu ribogojnic so pomemben opomin, da ima tudi modro gospodarstvo svojo okoljsko ceno. Vendar s trajnostnim načrtovanjem, omejevanjem obremenitev in stalnim spremljanjem stanja lahko zagotovimo, da se bosta ribogojstvo in naravovarstvo razvijala z roko v roki. Le tako bomo ohranili morje in njegove ekosisteme zdrave, obenem pa zadovoljili potrebe po prehrani na način, ki naravo ustrezno spoštuje. Prihodnost Sredozemlja je odvisna od ravnovesja med človekom in morjem, pozejdonka pa je pokazatelj, kako uspešni bomo pri varovanju tega ravnovesja. Zavarujmo te zelene podvodne gozdove, kajti brez njih bi Sredozemlje izgubilo del svojih pljuč in srca.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
