Trg lososa je po rekordni rasti proizvodnje vstopil v obdobje nižjih cen, večje negotovosti in intenzivnega iskanja novih modelov rasti. Kopenski sistemi in terminske pogodbe prinašajo nove možnosti, vendar globalne cene še vedno najbolj določajo biološka uspešnost morskih ribogojnic ter obseg norveške in čilske ponudbe.
V svetovnem ribogojstvu je losos zadnja leta postal ena najpomembnejših gospodarskih vrst. Leta 2025 je po podatkih analitičnih hiš proizvodnja atlantskega lososa zrasla za 12 %, kar predstavlja dodatnih 339 000 ton te ribe. Razlog za rekordno količino ni le povečanje števila rib, temveč predvsem boljša biološka uspešnost. Smrtnost v norveških kletkah je upadla z 16,7 % leta 2023 na 14,2 % leta 2025, podjetja pa so s programi “post‑smolt” in podaljšanimi fazami gojenja na kopnem zmanjšala čas vzreje v morju. To se je posledično odražalo v večjih in bolj zdravih ribah, ter boljšem prirastu v kletkah. Ugodne vremenske razmere v poletnih mesecih 2024 in 2025 so dodatno pospešile rast. Zaradi večjih količin sveže ribe so se posledično cene lososa leta 2025 znižale, kar je pritisnilo na zaslužke ribogojcev.
V začetku leta 2026 se je sektor spopadal z nadaljnjim presežkom. Podjetje Mowi je v prvem kvartalu 26 doseglo rekordno proizvodnjo, ki je za 26% višja kot lanski prvi kvartal. Po podatkih norveškega statističnega urada se je povprečna izvozna cena norveškega lososa v desetem tednu 2026 sicer nekoliko zvišala, vendar ostala pod ravnjo leta 2025. Hkrati so negotovosti okoli carin in trgovinskih ukrepov ZDA prispevale k volatilnosti, saj je bila Norveška zaradi ameriških recipročnih carin tarča 25‑odstotnega dodatnega davka, ki ga je vrhovno sodišče ZDA februarja 2026 sicer razveljavilo, a se sektor zaradi groženj z novimi carinami še ni umiril.
V iskanju stabilnosti in zmanjšanja okoljskih pritiskov se vse več pozornosti usmerja v kopensko vzrejo lososa v zaprtih recirkulacijskih sistemih (RAS). Sistem RAS omogoča natančen nadzor nad kakovostjo vode, prispeva k manjši porabi vode in odpravlja neposredne izpuste odpadnih snovi v morje. To so ključni argumenti za vlagatelje, ki želijo obiti omejitve morske vzreje, kot so bolezni, morski zajedalci in vse strožja okoljska zakonodaja. Poročilo Market Research Intellect ocenjuje, da se bo trg lososa pridelanega v RAS sistemih med letoma 2024 in 2033 povečal z 4,2 na 6,5 mrd. USD, kar pomeni približno 5,5‑odstotno letno rast. K rasti prispevajo napredki v tehnologiji RAS in večja osveščenost potrošnikov, ki cenijo sledljivost in trajnostni izvor hrane.
Norveško podjetje Salmon Evolution, ki deluje na lokaciji Indre Harøy, je eden najodmevnejših projektov v Evropi. Družba je na koncu leta 2025 poročala o šibkih rezultatih – slabša cena lososa in nizke količine so v zadnjem četrtletju povzročile izgubo. Kljub temu pa podjetje načrtuje drugo fazo širitve, ki naj bi letno proizvodnjo do leta 2027 povečala na 18 000 ton. Analitiki platforme Simply Wall St ocenjujejo, da projekt prinaša pomembno operativno smotrnost ob predpostavkah, kot sta, podvojitev proizvodnje in le zmerno povečaje fiksnih stroškov (osebje, infrastruktura, energija), kar bo na koncu izboljšalo marže. Prilagojeni izračuni kažejo, da bi razširitev lahko prinesla cenovno premijo, saj kopenska pridelava omogoča “bio‑varno” proizvodnjo z nizko smrtnostjo in višjim deležem vrhunskega fileja. Toda v analizi opozarjajo tudi na tveganja, saj so kopenske recikrulacijske ribogojnice kapitalsko intenzivne in izpostavljene trenutnim oziroma hipnim cenam, vsaka zamuda pri širitvi infrastrukture ali povečanje operativnih stroškov pa lahko hitro zmanjša dobičkonosnost.
Drugi ambiciozni projekt je Nordic Aqua Partners, ki gradi RAS sistem v Ningboju na Kitajskem. Družba je v zadnjem četrtletju 2025 pridelala 353 ton lososa in za leto 2025 dosegla povprečno prodajno ceno 5,74 EUR/kg. Z načrtovano drugo fazo bo zmogljivost do leta 2027 narasla na 8 000 ton, končni cilj pa je 20 000 ton letno. Čeprav so trenutne letne količine majhne, projekt kaže, da Kitajska ob domačem povpraševanju hitro gradi lastno proizvodnjo in si prizadeva zmanjšati odvisnost od uvoza. V zadnjem četrtletju 2025 je Kitajska uvozila rekordnih 36 974 ton svežega atlantskega lososa, kar je 57 % več kot leto prej, zato se pričakuje, da bodo domače ribogojnice brez težav našle kupce.
Kitajski strokovnjaki poudarjajo, da se sektor preobraža iz tradicionalne panoge v visoko tehnološko industrijo z nizkim okoljskim odtisom, kar vključuje široko rabo recirkulacijskih sistemov in umetne inteligence. Z vidika globalnega trga bi takšni projekti lahko pomembno povečali ponudbo v Aziji, vendar za zdaj ostajajo bolj demonstracijski in nimajo takojšnjega vpliva na cene. V podobni smeri gredo tudi druge investicije. Kitajska v zadnjih letih poleg recirkulacijskih sistemov masovno investira v ogromne »offshore« kletke, da bi zagotovila prehransko varnost. Vlada je spomladi 2024 splavila podvodno kletko “Shenlan‑2”, 20‑nadrstropno konstrukcijo, ki lahko v teoriji goji do milijon lososov. To je del širše strategije “modre žitnice”, ki predvideva gradnjo morskih pašnikov in modernizacijo akvakulture.
Čeprav projekti obljubljajo stabilno, visoko kakovostno proizvodnjo, so njihove količine za zdaj majhne v primerjavi z obalno marikulturo. Evropski nadzornik za trge (ESMA) ocenjuje, da globalna proizvodnja gojenega lososa trenutno znaša približno 3 milijone ton na leto, pri čemer ima Norveška 50 % in Čile 30 % delež. Velika večina te ribe se goji v mrežnih kletkah v morju, zato bodo kopenski recirkulacijski sistemi v naslednjih letih predstavljali le majhen delež celotne proizvodnje.
O tem, kakšen vpliv lahko ima dodatna ponudba, veliko pove leto 2025. Lanska 12‑odstotna rast svetovne proizvodnje (mnogo višja od desetletnega povprečja 3 %) je v kombinaciji z ugodnimi biološkimi razmerami privedla do 13,75‑odstotnega padca referenčne cene lososa. Po Mowijevem mnenju se bo rast proizvodnje v letu 2026 močno umirila in znašala le okrog 1 %, kar naj bi ponovno uravnotežilo razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Podjetje kljub temu načrtuje, da bo svojo letno proizvodnjo povečalo na 605 000 ton, kar predstavlja 8,3‑odstotni porast. Zaradi kapitalske zahtevnosti je ključna stroškovna učinkovitost. Podjetje je v zadnjem četrtletju 2025 znižalo operativne stroške za 197 milijonov EUR ter s partnerjem Skretting doseglo 55 milijonov EUR letnih prihrankov. To je del strategije, da tudi ob nižjih cenah ostane dobičkonosno. Takšna strategija naj bi Mowiju omogočila ohranitev vodilnega položaja, medtem ko drugi proizvajalci upočasnjujejo rast. Kombinacija nižje rasti ponudbe in stalnega povpraševanja po zdravih beljakovinah pa lahko po njihovem mnenju vrne stabilnost in dobičkonost v industrijo.
Analiza portala Ainvest ugotavlja, da se industrija spopada s tipično “cikličnostjo surovinskega trga”, ko podjetja, kot je Mowi, napovedujejo 8,3‑odstotno rast za leto 2026, obstaja tveganje presežne ponudbe, ki bi še naprej zniževala cene. Po podatkih Trading Economics je bila cena svežega norveškega lososa 27. marca 2026 73,91 NOK/kg, kar je sicer 4,22 % več kot mesec prej, a še vedno skoraj 11 % manj kot pred letom dni. Njihovi modeli napovedujejo, da bo losos do konca četrtletja padel na približno 67 NOK/kg in v dvanajstih mesecih na okoli 50 NOK/kg.
Regency Purchasing Group je v svoji marčevski analizi trga hrane navedla, da cene lososa ostajajo visoke zaradi zmanjšanja klanja okoli božiča in pričakovanj, da se do pomladi ne bodo znižale. Ta razhajanja kažejo, kako težko je napovedovati gibanje cen, medtem ko nekateri analitiki pričakujejo znižanje, drugi menijo, da ostaja trg zategnjen. Strokovnjak Ragnar Nystøyl iz norveške družbe Kontali pravi, da se bo rast ponudbe v 2026 umirila na približno 2 %, kar naj bi pripomoglo k večji stabilnosti. A tudi on opozarja, da so velike negotovosti na strani povpraševanja – potrošniško zaupanje je šibko, stroški (davki, carine, energija) pa naraščajo.
V praksi to pomeni, da kopenski projekti zaenkrat ne bodo bistveno vplivali na ceno lososa. Njihova zmogljivost (tudi pri 20 000 tonah) je majhna v primerjavi z več kot 1 milijonom ton norveškega izvoza. Obstaja pa možnost, da bodo z razvojem tehnologije ti sistemi omogočili zanesljivo pridelavo brez sezonskih nihanj, kar bi lahko dolgoročno zmanjšalo volatilnost cen.
Poleg fizične proizvodnje je za razumevanje cen pomemben tudi razvoj finančnih instrumentov. Že leta 2024 je norveška borza Fish Pool, specializirana za terminske pogodbe lososa, prešla pod okrilje evropske borzne skupine Euronext. Od decembra 2024 so bili terminski posli na norveški kroni denominirani, zamenjal pa jih je evrski European Salmon Future, ki trguje na pariški borzi MATIF. Evropski nadzornik ESMA je februarja 2026 izdal mnenje, da se na terminskem trgu lososa udeležuje le 17 udeležencev (16 podjetij in ena investicijska družba), kar pomeni majhno likvidnost. To omejuje možnost vstopa večjih institucionalnih vlagateljev. Kljub temu je borza pomembna, saj ponuja kmetijskim podjetjem način, da zavarujejo prihodke pred cenovnimi nihanji. To je še posebej relevantno, ker je gojenje lososa kapitalsko intenzivno in izpostavljeno sezonskim in biološkim tveganjem.
Tako vlagatelji upoštevajo, da je akvakultura, podobno kot kmetijstvo, izpostavljena vremenu in sezonam. Ker losos potrebuje več let, da doseže prodajno velikost, morajo podjetja odločitev o obsegu proizvodnje sprejemati z večletnim zamikom. ESMA opozarja, da bi morali, če bi kdo želel vplivati na ponudbo, načrtovati vsaj dve leti vnaprej. To pomeni, da hitro povečevanje ali zmanjševanje proizvodnje ni mogoče.
Za vlagatelje v akvakulturo so ključni dolgoročni trendi. Globalno povpraševanje po lososu dolgoročno raste zaradi zdravstvene ozaveščenosti in rasti srednjega razreda, zlasti v Aziji. Kontali ocenjuje, da se bo do leta 2030 evropski delež v svetovni potrošnji lososa znižal iz 51 % na 40 %, medtem ko se bo azijski delež povečal na 25 %. To bo evropskim proizvajalcem omogočilo širitev na nove trge, a obenem povečalo konkurenco s kitajskimi in severnoameriškimi projekti.
Terminske pogodbe se za zdaj uporabljajo le za atlantskega lososa. Medtem ko so za druge vrste (npr. brancin, postrv ali školjke) sicer potencialno zanimive, se pa soočajo s praktičnimi ovirami. Namreč trgi drugih vrst so manj homogeni, z nižjimi količinami in večjimi razlikami v kakovosti, kar otežuje oblikovanje standardiziranih pogodb. ESMA v svojem poročilu poudarja, da se losos prodaja brez skladiščenja, ker ga ni mogoče hraniti, ter da je proizvodnja omejena z dovoljenji in dvoletnim ciklom reje, zato je trg relativno pregleden. Pri drugih vrstah je pridelava še vedno precej bolj sezonsko pogojena in odvisna od vremenskih razmer, kar bi terminske pogodbe močno zapletlo. Zato analitiki ne pričakujejo, da se bo borza v kratkem razširila na druge vrste.
Trg lososa je v letu 2026 na prelomni točki. Presežna ponudba iz leta 2025 še vedno vpliva na cene, a analitiki pričakujejo, da se bo rast proizvodnje upočasnila, kar bi lahko prineslo več ravnovesja. Kopenski projekti, kot so Salmon Evolution, Nordic Aqua Partners in kitajske megakletke, kažejo, da industrija išče nove poti za trajnostno rast. Za zdaj pa ti projekti predstavljajo majhen del globalne proizvodnje in imajo omejen vpliv na cene. Pomembnejši dejavnik ostaja biološka uspešnost morskih ribogojnic in trgovinska politika glavnih izvoznic, zlasti Norveške in Čila.
Finančni instrumenti, predvsem terminske pogodbe, omogočajo proizvajalcem in kupcem, da se zaščitijo pred cenovnimi nihanji. Euronextova uvedba evrskih terminskih pogodb je korak k profesionalizaciji sektorja in izboljšanju cenovne transparentnosti. Vendar zaradi nizke likvidnosti in majhnega števila udeležencev ostaja ta trg še vedno specializiran. Ni pričakovati, da se bo borzno trgovanje kmalu razširilo na druge vrste rib, saj so ti trgi premajhni in preveč heterogeni.
Za slovenske rejce, ki večinoma gojijo postrvi, krape ali so vključeni v marikulturo orade, ima dogajanje na mednarodnem trgu posreden pomen. Cene lososa vplivajo na konkurenčnost drugih vrst, če se losos poceni, lahko potrošniki v izberejo lososa namesto lokalne postrvi, medtem ko visoke cene lososa povečajo privlačnost drugih rib in školjk. Poleg tega visoka svetovna proizvodnja lososa povečuje povpraševanje po ribji moki in olju, kar vpliva na cene krme za vse vrste. Dolgoročno bo strateško načrtovanje v akvakulturi moralo vključevati tako prilagajanje na tržne cikle kot vlaganje v tehnologije, ki izboljšujejo učinkovitost in zmanjšujejo okoljske pritiske.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
