Prek temeljnih in aplikativnih raziskav si evropska akvakultura prizadeva zmanjšati odvisnost od uvožene soje s stranskimi proizvodi domačega kmetijstva in živilske industrije, kar podpira tudi nova evropska beljakovinska strategija, čeprav ta akvakulturi ne zagotavlja neposrednega dostopa do cenejših surovin. Na drugi strani proizvajalci krme vse bolj ciljno posegajo po bioaktivnih in funkcionalnih sestavinah, od žuželčjih izvlečkov do peptidov in mikrobioloških dodatkov, da bi okrepili odpornost rib brez povečane uporabe antibiotikov. Oba procesa sta še v zgodnji fazi in bosta njuna hitrost ter uspeh odvisna predvsem od tega, kako tesno bodo raziskovalci, proizvajalci krme in ribogojci sodelovali pri prevajanju laboratorijskih izsledkov v preverjene, ekonomsko vzdržne rešitve na ribogojnicah.
Odvisnost evropske akvakulture od uvožene soje je eno od najbolj perečih vprašanj krmne industrije. Na Norveškem, ki predstavlja okoli četrtino vsega morskega bogastva, uvoženega v Evropo, je trenutno kar okoli 90 odstotkov beljakovin v krmi uvoženih, soja pa predstavlja približno petino sestavin norveške krme. Podobna slika velja za velik del evropske akvakulture, saj so proizvajalci krme dolgo časa gradili formulacije na uvoženi soji iz Severne in Južne Amerike, ker je bila cenovno ugodna in razpoložljiva v velikih količinah. Evropska komisija je 7. julija 2026 predstavila akcijski načrt za odpornost, strateško avtonomijo in trajnost beljakovinskega sistema Evropske unije, katerega cilj je delež beljakovin iz evropsko pridelanih oljnic in stročnic v živalski krmi dvigniti z 25,8 odstotka na 35 odstotkov do leta 2035. Ribištvo in akvakultura sicer nista neposredno vključena v osrednji del načrta, kar pomeni, da zanju ne bo namenske podpore, vendar bosta zaradi ukrepa vseeno prizadeta zaradi razpoložljivosti, cene in izvora surovin, ki jih lahko uporabljajo proizvajalci krme.
Načrt hkrati opozarja na tveganje, ki je za akvakulturo morda še bolj neposredno, in sicer na odvisnost evropske krmne industrije od dobaviteljev iz vzhodne Azije. To velja predvsem za uvoz metionina, lizina in nekaterih vitaminov iz Kitajske. Kar pa ob motnjah dobavnih verig predstavlja tveganje tudi za akvakulturni sektor. Z upadanjem deleža ribje moke in naraščanjem deleža rastlinskih surovin, ter drugih virov beljakovin je formulacija krme vse bolj zahtevna, če želi ohraniti ustrezen aminokislinski in mikrohranilni profil. Za povrh pa se bo akvakultura za najkakovostnejše beljakovinske frakcije potegovala s perutninarstvom, prašičerejo, živilsko industrijo in širšim biogospodarstvom. Slednji predstavljajo večji trg, a imajo pri sestavi surovin tudi več manevrskega prostora, saj denimo perutnina zaradi mišičastega želodca prenese več vlaknin in manj prečiščenih beljakovin kot ribe, s krajšim in enostavnejšim prebavnim traktom. Zato bo morda evropskih beljakovin na voljo več, vendar bodo najbolj dodelane visoko prebavljive frakcije, ki jih ribja krma potrebuje, ostale redkejše in dražje.
Medtem norveški raziskovalci že preizkušajo konkretne alternative. Podjetje Lerøy je v svojo krmo že v večjem obsegu vključilo evropsko piščančjo kostno moko, kar kaže, da povezava med evropskim kmetijstvom in norveško akvakulturo ni več le teoretična. Sklad za raziskave v norveškem morskem gospodarstvu (FHF) financira projekt Inštituta za morske raziskave (IMR), v katerem želijo izdelati trajnostno krmo z visoko-beljakovinskimi pivovarskimi tropinami. Poleg tega FHF sofinancira še vrsto sorodnih projektov, med njimi raziskave mikroalg, gojenih z zajetim ogljikovim dioksidom, moke iz lupin in plaščarjev kot novih krmnih sestavin. Skupni imenovalec vseh je iskanje domačih ali evropskih stranskih dobavnih tokov, ki bi lahko nadomestili uvožene surovine.
Znanstvena podlaga za tak premik je vse trdnejša. Obsežen poljski poskus, izveden na 435.000 lososih v treh ponovitvah morskih mrež skozi enajst mesecev vzreje, je pokazal, da lahko perutninska stranska moka nadomesti do 10 odstotkov surovih beljakovin v krmi, ne da bi to poslabšalo rast, umrljivost, izkoristek krme, zgradbo črevesja ali kakovost filejev. Podobne izsledke potrjujejo tudi starejše raziskave na šarenkah in drugih vrstah salmonidov. Pivovarski tropini so zahtevnejši primer, saj v neobdelani obliki vsebujejo veliko lignina in vlaknine, kar zmanjšuje prebavljivost, poleg tega pa so v surovem stanju hitro pokvarljivi. Pregledne študije kažejo, da lahko ob ustreznih postopkih, kot sta encimska hidroliza ali fermentacija s plesnijo Aspergillus, tropini v nekaterih formulacijah nadomestijo tudi do polovico klasičnih beljakovinskih virov, ne da bi to škodilo rasti. Poskusi na brancinu in oradi so pokazali, da fermentirani tropini izboljšajo prebavljivost in presnovne kazalnike v primerjavi z nefermentiranimi.
Podoben premik, od surovine k funkciji, se dogaja tudi pri žuželčji moki. Evropska unija je predelane živalske beljakovine iz žuželk za krmo v akvakulturi (ločeno od dovoljenj za prehrano ljudi, ki tečejo po drugem postopku) dovolila z Uredbo 2017/893, ki je začela veljati 1. julija 2017 in je sprva zajemala sedem vrst žuželk, leta 2021 pa je bila z dodatkom sviloprejke razširjena na osem. Doslej je bila žuželčja moka v krmni industriji obravnavana predvsem kot nadomestek beljakovin, novejše raziskave pa kažejo, da je njena vloga lahko širša. Znanstveniki iz Helenskega centra za morske raziskave in sodelujočih ustanov so v reviji Fishes objavili študijo, v kateri so izvlečke sedmih vrst žuželk, med njimi črne vojaške muhe, rumenega moknega hrošča, sviloprejke, domačega murna, poljskega murna, hrošča Zophobas morio in tkalke Oecophylla smaragdina, testirali proti bakterijam, ki povzročajo izbruhe bolezni v sredozemski morski akvakulturi, kot so vrste iz rodov Vibrio, Photobacterium, Aeromonas in Pseudomonas. Primerjali so vodne, metanolne in izopropanolne izvlečke ter ugotovili velike razlike med vrstami in metodami ekstrakcije. Najbolj izstopajo izvlečki murna Gryllus bimaculatus, metanolni in izopropanolni izvlečki črne vojaške muhe ter izopropanolni izvlečki tkalke, ki so v nekaterih primerih zavirali bakterije, manj občutljive tudi na referenčne antibiotike, kot so bacitracin, oksolinska kislina ali streptomicin. Avtorji hkrati opozarjajo, da surovi izvlečki niso neposredna alternativa veterinarskim zdravilom, temveč bi lahko služili kot sestavina funkcionalnih krmil ali podpornih diet v obdobjih povečanega tveganja za bolezni. Njihova dejanska učinkovitost pa mora biti še potrjena v poskusih na živih ribah, ne le v laboratoriju.
Iskanje alternativ antibiotikom ni le vprašanje posamičnih raziskav, temveč je del širše evropske politike. Strategija od vil do vilic v okviru evropskega zelenega prehoda, si je do leta 2030 zastavila cilj zmanjšanja prodaje veterinarskih protimikrobnih zdravil za polovico, glede na izhodiščno leto 2018. To krmni industriji nalaga, da mora ponuditi verodostojne nadomestke, ki podpirajo imunski odziv in zdravje črevesja, ne da bi ogrožali učinkovitost antibiotikov, ki jih medicina še vedno potrebuje.
Med najbolj obetavnimi snovmi so bioaktivni peptidi. To so kratke verige aminokislin, ki jih je mogoče pridobiti iz alg, žuželčje moke, kvasovk, soje in stranskih proizvodov predelave rib, običajno z encimsko hidrolizo, ki ohranja njihovo biološko aktivnost. Glutation je tripeptid, ki zmanjšuje stresne poškodbe pri ribah in rakih. Tako pri tilapiji, krapu in kozicah izboljšuje preživetje, krepi delovanje antioksidativnih encimov, kot sta superoksid dismutaza in katalaza, ter povečuje odpornost na amoniak in mikrocistine. Protimikrobni peptidi izboljšujejo preživetje ob okužbah z bakterijami, kot sta Aeromonas hydrophila in vrste rodu Vibrio, hkrati pa krepijo nespecifični imunski odziv. Prehranski peptidi z metioninom, lizinom ali glutaminom izboljšujejo privzem aminokislin in izkoristek krme ter zmanjšujejo izgubo hranil v vodo, kar je pomembno predvsem pri gojenju kozic. Raziskovalci ob tem poudarjajo, da je znanje o vplivu peptidov na presnovo maščob in glukoze, razmnoževanje ter uravnavanje apetita še vedno pomanjkljivo, zato pozivajo k tesnejšemu sodelovanju med prehranskimi znanstveniki in strokovnjaki za živilsko tehnologijo.
Bioaktivni peptidi so le del širšega premika k tako imenovani precizni prehrani. Funkcionalna krmila danes temeljijo na naboru dodatkov, kot so probiotiki, prebiotiki, sinbiotiki, fitogene spojine, kvasni derivati, beta-glukani, organske kisline, encimi in metaboliti morskih alg, pri čemer vsak deluje na drugačen način. Probiotiki predvsem uravnavajo mikrobioto in izpodrivajo patogene, prebiotiki in sinbiotiki podpirajo koristne mikroorganizme, beta-glukani in kvasni derivati delujejo kot imunostimulanti, fitogene spojine in eterična olja imajo lahko antioksidativno, protimikrobno ali protivnetno delovanje, organske kisline in encimi pa najbolj neposredno vplivajo na prebavljivost, mikrobno obremenitev in izkoristek rastlinskih surovin. Noben od teh dodatkov ni univerzalen, njihova učinkovitost pa je odvisna od vrste, faze vzreje, odmerka, trajanja uporabe, stabilnosti med proizvodnjo krme, osnovne sestave obroka in dejanskih razmer na ribogojnici. Zato je smiselno funkcionalne programe oblikovati ciljno, glede na konkreten izziv, na primer črevesni stres, krmo z nizkim deležem morskih sestavin, povečano bakterijsko tveganje, toplotni stres, slabšo prebavljivost ali potrebo po okrepljeni imunosti v občutljivih razvojnih fazah. Komercialna uporaba še vedno zahteva več poskusov odziva na odmerek, boljšo karakterizacijo izdelkov, preverjanje na dejanskih ribogojnicah in ekonomsko analizo, funkcionalna krmila pa ne morejo nadomestiti biovarnosti, cepljenja ali nadzora kakovosti vode, temveč so dodatno orodje znotraj širše strategije upravljanja zdravja.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
