V dveh bazenih z ličinkami iz iste serije iker je lahko po nekaj tednih preživetje zelo različno, čeprav so ličinke hranjene z enako krmo in rejene po enakem postopku. V vališčih takšna odstopanja dobro poznajo, vzroka zanje pa pogosto ne. Eden izmed možnih vzrokov je lahko mikrobiota v zgodnjih razvojnih obdobjih. Množičnega pogina namreč ni vedno mogoče povezati z enim povzročiteljem bolezni. V nekaterih primerih lahko v enem dnevu propade od 40 do 80 odstotkov ličink, čeprav izvirajo iz iste serije iker in so bile vzrejene v primerljivih razmerah. Možna razlaga za tak pojav je disbioza, pri kateri se poruši ravnotežje celotne mikrobne združbe. Vzrok torej ni nujno ena nevarna bakterija, temveč lahko težave povzroči spremenjena sestava celotne skupnosti mikroorganizmov in njeno delovanje.
Če je za zdravje ličink pomembna celotna mikrobna združba, zgolj zmanjševanje števila bakterij ne zadošča. Tudi sestava mikrobiote se skozi razvoj spreminja in je lahko že po nekaj dneh precej drugačna. Razmere, ki jih ustvarimo na začetku vzreje, zato še ne določajo, kakšna mikrobiota se bo razvila pozneje. Pri tem ima voda večji vpliv kot živa hrana. Pri atlantski trski (Gadus morhua) je bila mikrobiota ličink bolj podobna mikrobioti vode kot mikrobioti kotačnikov ali artemije, s katerimi so jih hranili. Ko so ličinke trske ali nilske tilapije (Oreochromis niloticus), ki so bile pred tem izpostavljene različnim mikrobnim združbam, prenesli v isto vodo, so se razlike med njihovimi mikrobiotami zmanjšale.
Voda pa sestave mikrobiote ne določa sama. Med raziskavami se je podobnost mikrobnih združb v vodi in na živalih zelo razlikovala, od nekaj odstotkov do več kot 90 odstotkov. Pri trski se je hitro spreminjala tudi mikrobiota iste skupine ličink, saj je bila podobnost med vzorcema, odvzetima v razmiku treh do sedmih dni, pogosto le okoli 30 odstotkov. Voda torej določa, katerim mikroorganizmom so ličinke izpostavljene, nato pa na sestavo združbe vplivajo še lastnosti gostitelja in tekmovanje med mikroorganizmi.
Takšna dinamika je pomembna tudi pri razkuževanju vode. Valilnice dovodno vodo pogosto obdelujejo z ultravijoličnim sevanjem ali ozonom in tako zmanjšujejo vnos morebitnih povzročiteljev bolezni. S tem zmanjšajo število mikroorganizmov, ne odstranijo pa nujno raztopljenih organskih snovi, ki bakterijam služijo kot vir hranil. Po razkuževanju je zato lahko tekmecev malo, preživele ali na novo prispele bakterije pa imajo na voljo dovolj hrane za hitro razmnoževanje. Med njimi so lahko tudi hitro rastoče oportunistične bakterije, ki jih ekologi uvrščajo med r-strategiste. Precejšen del bakterijske biomase zato lahko nastane šele po vstopu vode v bazen. Za končni učinek razkuževanja tako ni pomembno samo, koliko bakterij odstranimo, ampak tudi, katere se nato v vodi namnožijo.
Poskusi z nekaterimi vrstami rakov kažejo, da ima lahko tak razvoj mikrobne združbe merljive posledice. Pri ličinkah evropskega jastoga (Homarus gammarus) je bila po ultravijolični obdelavi dovodne vode stopnja preživetja približno 20 odstotkov nižja kot v kontrolni skupini, pri raku Scylla paramamosain pa približno 40 odstotkov nižja. Iz tega ni mogoče sklepati, da je razkuževanje vode na splošno škodljivo, nakazuje pa se, da zmanjšanje skupnega števila mikroorganizmov samo po sebi še ne zagotavlja ugodne mikrobne združbe.
Mikrobiološko zorenje vode skuša razvoj te združbe ustrezno usmeriti. Razkužena voda pred vstopom v bazene nekaj časa kroži skozi biofilter, kjer se lahko namnožijo počasneje rastoče in bolj tekmovalne bakterije, pogosto imenovane K-strategisti. Podobne razmere nastanejo v recirkulacijskih akvakulturnih sistemih (RAS), kjer se voda dlje zadržuje v sistemu, biofilter pa odstrani velik del organskih snovi, ki bi sicer spodbujale hitro rast bakterij. Takšni poskusi niso novi. Norveški raziskovalci so že leta 1997 pri atlantskem halibutu (Hippoglossus hippoglossus) izmerili za 76 odstotkov višje preživetje ličink z rumenjakovo vrečko v mikrobiološko zoreni vodi kot v membransko filtrirani vodi. Pri trski je bilo 32 dni po izvalitvi preživetje v RAS 29 odstotkov, v zoreni vodi 28 odstotkov, v klasičnem pretočnem sistemu pa 17 odstotkov. Tako lahko zaključimo, da način oblikovanja mikrobne združbe posredno vpliva na preživetje, vsaj v poskusih. V industriji se uporablja le nekaj metod, ni pa bilo nobenega poskusa, ki bi preveril, pod kakšnimi pogoji zorenje vode in RAS izboljšata preživetje ličink v industrijskem merilu. Vzrok je najverjetneje v slabi komunikaciji med industrijo in raziskovalnimi institucijami.
Največje raziskovalne pozornosti so sicer deležni probiotiki. Vendar so tudi pri probiotikih rezultati neenotni, čeprav sodijo med najbolj raziskane načine vplivanja na mikrobioto v akvakulturi. Med 794 raziskovalni,i in 107 preglednimi članki o uporabi probiotikov, so rezultati precej različni. V nekaterih poskusih probiotiki niso vplivali na preživetje, v drugih se je to izboljšalo za nekaj odstotkov, ponekod pa za več deset odstotkov. Dodane bakterije se v ličinkah pogosto niti ne obdržijo. Ena od razlag je slaba sposobnost kolonizacije, saj je od štirih kandidatov za probiotik, preskušenih na različnih razvojnih stopnjah trske, le eden dosegel več kot petodstotni delež v ličinkah, večino sevov pa so ličinke nekaj dni po dodajanju skoraj popolnoma izločile. V Evropski uniji (EU) je za akvakulturo odobren le en probiotični sev, Pediococcus acidilactici CNCM I-4622, odobritev pa ni potrebna, kadar probiotik dodajo neposredno v vodo.
Pri salmonidih je treba te ugotovitve razlagati previdneje. Velik del dosedanjih raziskav je bil opravljen pri morskih vrstah z zelo občutljivimi zgodnjimi razvojnimi stopnjami. Atlantski losos (Salmo salar) in nekatere druge hladnovodne vrste so ob izvalitvi razvojno zrelejše, zato iz rezultatov pri trski, halibutu ali morskih rakih ni mogoče neposredno sklepati, kako se bodo odzvale postrvi.
Raziskav pri lososu je manj, vendar tudi te potrjujejo, da način vzreje vpliva na mikrobioto. Na Norveški univerzi za znanost in tehnologijo so primerjali zarod atlantskega lososa iz običajno naseljenih iker z zarodom, izvaljenim brez bakterij in nato izpostavljenim mikroorganizmom iz jezerske vode. Mikrobioti sta se močno razlikovali, pri zarodu iz običajno naseljenih iker pa je bila sestava stabilnejša med ponovitvami in skozi čas. V drugi raziskavi so imele ribe iz dveh valilnic z RAS na koži in v prebavilih približno dvakrat pestrejšo mikrobioto kot ribe iz pretočnega sistema. Nobena od raziskav pa ni preverila, ali je bila zaradi teh razlik večja tudi stopnja preživetja.
Težave pri prenosu raziskovalnih rezultatov v proizvodnjo niso omejene na mikrobioto. Portugalski laboratorij B2E Blue Bioeconomy CoLAB je maja 2026 objavil analizo patentov na področju modrega biogospodarstva. Pokazala je, da veliko tehnoloških rešitev ostane na ravni laboratorijskega razvoja in nikoli ne pride do industrijske uporabe. Marta Santos in Ana Braga sta pregledali 1.985 patentnih prijav s portugalsko prednostno pravico iz obdobja od 2004 do 2024. Med njimi sta izbrali 239 pomembnejših in jih združili v 69 patentnih družin. Nato sta za vsako ocenili raven tehnološke pripravljenosti na lestvici TRL od 1 do 9. Raven 4 ali 5, ki pomeni preverjanje tehnologije v laboratoriju ali simuliranem okolju, je doseglo 56 družin. Do ravni 6 ali 7, ko je tehnologija že prikazana v razmerah, primerljivih z dejansko industrijsko uporabo, so prišle le štiri oziroma približno šest odstotkov. Ker sta avtorici zrelost tehnologij ocenjevali iz patentnih besedil, je mogoče, da je bila dejanska razvitost nekaterih rešitev večja. Vsekakor pa sta bili od teh štirih patentnih družin z akvakulturo neposredno povezani le dve. Prva opisuje sistem za ocenjevanje prostornine in mase biomase v gojitvenih bazenih. Robotska platforma z laserjem in kamero izmeri profil dna in iz njega oceni količino ploščatih rib, ki ležijo na dnu. V laboratorijskih poskusih z mrtvimi ribami je bila napaka pri oceni mase največ osem odstotkov, v proizvodnem bazenu RAS z živimi ribami pa okoli 15 odstotkov. Druga patentna družina se nanaša na polimerni material, ki so ga preskusili v pilotnem RAS z evropskim brancinom (Dicentrarchus labrax).
Portugalska analiza se z upravljanjem mikrobiote v valilnicah ni ukvarjala, zato neposredne povezave med obema raziskavama ni mogoče dokazati. Obe pa razkrivata isto težavo: rezultat, ki je obetaven v laboratoriju ali manjšem poskusu, še ni nujno pripravljen za zanesljivo uporabo v proizvodnji. Santos in Braga med glavnimi ovirami navajata pomanjkanje skupne pilotne infrastrukture, zahtevne regulatorne in licenčne postopke ter premalo denarja za prve demonstracijske projekte, na kar lahko dodamo še slabo komunikacijo med raziskovalci in podjetji. Vališča podatkov o nestabilnem preživetju pogosto ne želijo razkrivati, ker bi jih kupci ali vlagatelji lahko razumeli kot znak slabega delovanja obrata.
Da pa je prehod v komercialno uporabo vendarle mogoč, kažejo bakteriofagi, virusi, ki okužujejo bakterije. Norveško podjetje ACD Pharma je leta 2018 začelo prodajati pripravka proti bakterijam, povezanim z jersiniozo in zimskimi razjedami. Podjetje Proteon Pharmaceuticals je razvilo pripravek BAFADOR proti bakterijam rodov Aeromonas in Pseudomonas, namenjen tudi uporabi v vališčih. Ker se ti pripravki uporabljajo pri obdelavi vode, zanje ne veljajo povsem enaka pravila kot za klasična zdravila za živali.
Za slovensko ribogojstvo, kjer prevladuje reja hladnovodnih salmonidov, ostajata predvsem dve odprti vprašanji. Prvo je, koliko ugotovitev pri morskih vrstah velja tudi za postrvi. Drugo je, katere postopke za uravnavanje mikrobiote bi bilo mogoče dovolj zanesljivo prenesti v vsakdanjo proizvodnjo. Dosedanje raziskave pa jasno opozarjajo, da vode v valilnici ne določajo le temperatura, kisik, pretok in kemijska sestava. V njej živi tudi mikrobna združba, ki se hitro spreminja in lahko vpliva na razvoj živali.
Samo učinkovitejše odstranjevanje mikroorganizmov zato verjetno ne bo rešilo vseh težav. Najprej bo treba ugotoviti, katere mikrobne združbe so povezane z dobrim preživetjem, kako nastanejo in kako jih je mogoče ohraniti v različnih gojitvenih sistemih. Šele ko bodo takšne postopke dovolj zanesljivo preverili tudi v komercialnih valilnicah, bo mogoče mikrobioto načrtno spremljati in usmerjati kot enega od dejavnikov reje.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
