Pri običajni reji rib ima tok hranil razmeroma jasno smer. Krma vstopi v sistem, del hranil se vgradi v ribje tkivo, preostanek pa konča v vodi, blatu in drugih ostankih. Recirkulacijski akvakulturni sistemi porabo vode močno zmanjšajo, vendar hranil ne odpravijo. Dušik in fosfor je treba iz vode še vedno odstraniti ali pa ju dovolj pogosto redčiti z menjavo vode.
Na komercialni ribogojnici podjetja G2O pri Šmarju pri Jelšah poskušajo ta tok podaljšati. Voda najprej teče skozi pretočni sistem z mladicami šarenke (Oncorhynchus mykiss), nato v recirkulacijski sistem s štirimi 150-kubičnimi bazeni za postrvi. Od tam odteka v približno 2.166 kvadratnih metrov velik zemeljski ribnik s krapi (Cyprinus carpio), iz ribnika pa jo črpajo v tretji proizvodni del z afriškimi somi (Clarias gariepinus). V somovem sistemu del trdnih organskih ostankov ostane v obliki bioflokov, ki jih ribe lahko ponovno zaužijejo.
Za naslednji člen v verigi je predvidena vodna leča. Ob ribniku nastaja rastlinjak z navpično razporejenimi gojitvenimi površinami, skozi katere bo tekla približno 20 stopinj Celzija topla voda iz sistema z afriškimi somi. Ta voda vsebuje izdatne raztopljene dušikove in fosforjeve spojine. Vodna leča jih med rastjo vsrka, nato pa se voda vrne v ribnik. Rastlinjak in umetna razsvetljava naj bi omogočila pridelavo tudi pozimi, ko bi rast na prostem skoraj zastala.
Takšna zasnova spada med sladkovodne oblike integrirane multitrofične akvakulture (IMTA). Izraz je bolj znan iz morske akvakulture, kjer se na primer skupaj gojijo ribe, školjke in alge. Pri sladkovodnem sistemu pa je logika podobna, hranila, ki jih ena skupina organizmov ne izkoristi, porabi druga.
Za zdaj je treba pri slovenskem primeru ločiti načrt od rezultata. Prispevek, predstavljen na Aquaculture Europe 2026, ne poroča o končni bilanci hranil ali dokazanem zmanjšanju izpustov. Opisuje sistem in način, kako bodo raziskovalci njegovo delovanje preverjali. Vodo bodo najmanj eno leto trikrat tedensko vzorčili na vstopu in izstopu iz posameznih delov sistema ter merili nitrat, nitrit, amonij in fosfat. Spremljali bodo tudi temperaturo, pH, količino hranil v trdnih usedlinah, porabo krme, prirast rib, izkoristek krme in njihove biometrične lastnosti.
Enako velja za vodno lečo. Pokritost gojitvenih površin bodo spremljali tedensko in rastline pobirali, ko bodo presegle predvideno optimalno gostoto. V biomasi bodo merili beljakovine, maščobe in škrob. Šele ti podatki bodo pokazali, koliko dušika in fosforja rastlina dejansko odstrani ter kakšna je sestava pridelane biomase v različnih letnih časih.
Zakaj ravno vodna leča? Rastline iz družine Lemnaceae imajo zelo preprosto zgradbo, hitro rastejo in hranila sprejemajo neposredno iz vode. V ugodnih razmerah zato tvorijo precej biomase na majhni površini. Načrtovani sistem z afriškim somom navaja pričakovano proizvodnjo približno 10 do 30 gramov suhe snovi na kvadratni meter na dan. Biomasa bi se pobirala na en ali dva dni. V odvisnosti od vrste in razmer bi lahko vsebovala od približno 35 do 45 odstotkov beljakovin v suhi snovi. Te številke sicer niso absolutne. Sestava vodne leče je močno odvisna od razpoložljivosti dušika, temperature, svetlobe, gostote posevka in drugih razmer. V enem od poskusov z ribogojniško odpadno vodo je imela pridelana biomasa v povprečju približno 22 odstotkov beljakovin, hkrati pa je iz vode učinkovito odstranjevala dušik in fosfor. Novejši pregledi literature zato opozarjajo, da kratki laboratorijski poskusi pogosto precenijo proizvodnjo, ki jo je mogoče dolgoročno doseči v večjem sistemu. Pri povečanju merila postanejo pomembni pretok vode, globina gojišča, gostota rastlin, pogostost pobiranja, mikrobiološka stabilnost in predvsem energija za razsvetljavo ter uravnavanje temperature.
Slovenski poskus je zaradi tega zanimiv prav kot komercialna postavitev. Rastlinjak z navpičnimi gojitvenimi površinami sicer bolje izkoristi prostor in lahko podaljša rastno sezono, vendar umetna svetloba in vzdrževanje primerne temperature porabljata energijo. Ekološka korist zato ni odvisna samo od količine odstranjenega dušika in fosforja, ampak tudi od tega, koliko energije in druge infrastrukture je treba za to porabiti.
Podoben problem spremlja vse poskuse krožnega RAS, namreč recirkulacija vode sama po sebi še ne pomeni krožne proizvodnje. Bakterijska biomasa, alge, rastline in proizvodnja bioplina so različni načini, kako del teh tokov pretvoriti v uporabne proizvode, vendar ima vsak drugačne stroške in uporabnost. Pri sladkovodnih sistemih je pomembno tudi, od kod hranila dejansko prihajajo. Pregled iz leta 2025 je pokazal, da je pri intenzivnejši proizvodnji rib krma glavni vir dušika in fosforja v sistemu. Pri majhni porabi sveže vode prispeva skoraj ves dušik in fosfor ter večino nekaterih drugih hranil. Za načrtovanje rastlinskega dela zato ni dovolj poznati samo koncentracij v vodi. Upoštevati je treba sestavo krme, količino dodane vode in druge vnose v celoten sistem.
Vodna leča je tako zanimiva tudi zato, ker odstranjena hranila ne končajo nujno kot odpadek. Pobrano biomaso je mogoče uporabiti kot surovino za krmo. Poskusi pri šarenki so že pokazali, da lahko moka vodne leče deloma nadomesti običajne beljakovinske sestavine brez nujnega poslabšanja prireje, vendar je primeren delež odvisen od sestave krme in kakovosti rastlinske biomase. Pri G2O želijo pobrano vodno lečo oprati, posušiti in zmleti ter jo preskusiti v krmi za mladice afriškega soma.
Rastline, ki dobro vsrkavajo hranila iz odpadne vode, lahko hkrati kopičijo nezaželene snovi. Pri proizvodnji biomase za krmo je zato treba spremljati težke kovine, mikroorganizme in druge morebitne onesnaževalce. Evropska zakonodaja zahteva, da so krmila varna in sledljiva ter da ne vsebujejo škodljivih količin nezaželenih snovi. Prav varnost biomase, stroški pobiranja in sušenja ter neenakomerna kemična sestava so med glavnimi vprašanji, ki jih najnovejši pregled industrijske uporabe vodne leče še vedno šteje med ovire za širšo uporabo.
Slovenski sistem ni edini tak poskus v Evropi. Na Irskem projekt CIRCULAR-IMTA-DEMO na območju Mount Lucas razvija demonstracijski sistem, v katerem želijo hranila iz ribogojstva uporabiti za pridelavo vodne leče in alg ter iz nastale biomase razvijati nove proizvode. Projekt je že zasnovan za višjo stopnjo tehnološke pripravljenosti in naj bi preverjal tudi gospodarsko izvedljivost takšnega kroženja.
Zelo neposredno potrditev osnovne zamisli je letos prinesla še raziskava iz srednjeevropskega krapovskega ribogojstva. Vodna leča in vodna kreša sta uspešno odstranjevali dušik in fosfor iz vode, ki je odtekala iz ribnikov s krapi, raziskovalci pa pri pridelani biomasi niso ugotovili problematičnih vsebnosti analiziranih težkih kovin, kar kaže, da ima vključevanje vodnih rastlin v sladkovodno ribogojstvo dobro eksperimentalno osnovo.
Podobno logiko kroženja hranil najdemo tudi zunaj akvakulture. Na kongresu v Ljubljani je podjetje Algen predstavilo poskuse, v katerih so mikroalge gojili na prečiščenem digestatu iz anaerobne razgradnje živilskih odpadkov. Dodatek surovega algnega ekstrakta je v enem od poskusov močno pospešil kopičenje biomase, v drugem pa je bil učinek izrazitejši predvsem v prvih dneh po dodatku. Namen je bil bolje izkoristiti hranila in anorganski ogljik, ki sta že prisotna v odpadnem toku. Raziskovalna skupina je letos objavila tudi rezultate o izboljšanju izrabe anorganskega ogljika pri gojenju mikroalg na digestatu.
Pri Algenovem poskusu ne gre za akvakulturo in ga zato ni smiselno predstavljati kot del istega sistema. Povezava je tako širša, namreč tako pri mikroalgah kot pri vodni leči je cilj hranila, ki bi sicer ostala v odpadnem toku, prestreči v biomaso, ki jo je mogoče nadalje uporabiti.
Pri ribogojnici G2O blizu Šmarja pri Jelšah bo pravo merilo uspeha zato precej strožje od ugotovitve, da vodna leča na vodi iz sistema z afriškim somom raste. Pokazati želijo, koliko dušika in fosforja se dejansko prenese iz ribje krme v rastlinsko biomaso, koliko sveže vode in čiščenja je mogoče prihraniti, koliko energije zahteva celoletna pridelava ter kakšna je kakovost pridelane vodne leče. Šele nato bo mogoče oceniti, ali gre za gospodarsko in okoljsko smiselno zapiranje kroga ali predvsem za tehnično zanimiv dodatek k že precej zapletenemu ribogojnemu sistemu.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
