Na školjčišču v Piranskem zalivu so v dveh zaporednih proizvodnih sezonah zabeležili skoraj popoln pogin sredozemskih klapavic (Mytilus galloprovincialis). Iskanje enega povzročitelja za zdaj ni dalo odgovora. Podatki, ki so jih slovenski raziskovalci in njihovi sodelavci predstavili na kongresu Aquaculture Europe 2026 v Ljubljani, kažejo precej bolj zapleteno sliko. Klapavice so hkrati izpostavljene visokim temperaturam, slabšanju fiziološkega stanja, zajedavcem, bakterijam, obraščanju in plenilcem, med katerimi je tudi nedavno odkrita tujerodna vrsta ploskega črva.
Obseg težav je opazen tudi v statistiki proizvodnje. V Sloveniji so leta 2024 vzredili nekaj več kot 110 ton klapavic, 40 odstotkov manj kot leto prej in najmanj v zadnjem desetletju. Statistični urad je upad povezal z izgubami zaradi plenilcev in zajedavcev. Leta 2025 se je proizvodnja povečala na 147 ton, vendar velika nihanja med leti kažejo, kako občutljiv je majhen slovenski sektor na večje izgube pridelka.
Najcelovitejši pregled dogajanja prinaša raziskava v okviru projekta TEAMFORADRIS, pri katerem so sodelovali Inštitut za ohranjanje morske biodiverzitete YouSea, Biotehniška in Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani ter Nacionalni inštitut za biologijo, pri katerem so od junija 2025 do maja 2026 vsak mesec vzorčili gojene in prostoživeče klapavice v Piranskem zalivu. Skupaj so pregledali 960 živali ter spremljali njihovo velikost, maso, fiziološko stanje, trdnost bisusnih niti, s katerimi se klapavice pritrjujejo na podlago, in spremembe v tkivih. Kondicijski indeks gojenih klapavic se je od julija 2025 do februarja 2026 zmanjšal z mediane 20,3 na 9,7 grama na liter, spomladi pa se je deloma popravil. Spreminjala se je tudi trdnost bisusnih niti. Živali torej skozi leto niso enako sposobne prenašati dodatnih obremenitev in pritiskov. Pri kondicijsko oslabljenih klapavicah lahko stresor, ki sam po sebi ne bi povzročil pogina, postane precej letalnejši.
Pregled tkiv vzorčenih klapavic, je pokazal več različnih zajedavcev. Najpogosteje prisoten je zajedavski ceponožec Mytilicola intestinalis, ki je bil junija prisoten pri 75 odstotkih gojenih klapavic. Raziskovalci so našli tudi riketsijam podobne znotrajcelične bakterije, granulome, nekroze tkiv, migetalkarje, znake vnetja srčne mišice in ploskega črva Urastoma cyprinae. Na gojitvenih vrveh je bilo ves čas prisotno tudi obraščanje z drugimi organizmi.
Sicer posamezna najdba parazitov, še ne dokazuje, da je bil to povrzočitelj pogina, vendar lahko seštevek obremenitev znatno zniža odpornost živali. Temperatura je pri tem eden najbolje podprtih dejavnikov. Raziskovalci so klapavice v Piranskem zalivu spremljali od novembra 2023 do septembra 2024. V toplem delu leta so se okrepili biokemijski znaki oksidativnega stresa, proti koncu poletja se je zmanjšal kondicijski indeks, raziskovalci pa so zabeležili tudi veliko smrtnost. Med obravnavanimi okoljskimi obremenitvami so zato visoko temperaturo opredelili kot trenutno enega glavnih pritiskov na zdravstveno stanje in preživetje klapavic.
Takšni dogodki niso posebnost slovenskega dela Jadrana. Na srednji italijanski obali so množične pogine naravnih populacij beležili tri leta zapored, od 2022 do 2024. Poleti 2024 so raziskovalci zaznali tri morske vročinske valove, eden od njih je trajal 41 dni, temperature pa so presegle 30 stopinj Celzija. Do začetka septembra so na spremljanih območjih zabeležili popoln pogin klapavic. Starejši poskusi kažejo, da se fiziološke težave M. galloprovincialis začnejo že pri nižjih temperaturah, dolgotrajna izpostavljenost temperaturam okoli 28 do 30 stopinj Celzija pa močno poveča smrtnost. Natančna meja ni stalna, saj je odvisna od trajanja vročine, razpoložljive hrane, predhodne aklimatizacije in drugih razmer.
V slovenski raziskavi, ki jo je vodil Nacionalni inštitut za biologijo, so ob temperaturi spremljali tudi mikroplastiko. V vzorcih vode so med 203 delci 187 delcev opredelili kot mikroplastiko. V sedimentu so našli 80 mikrodelcev, iz 400 klapavic pa so izločili 660 delcev, od katerih je bilo 319 mikroplastičnih, med katerimi so prevladovala tekstilna vlakna. Na njihovo razporeditev so najbolj vplivali smer vetra, valovanje, morski tokovi in letni čas. Le majhen delež zaznanih delcev so lahko povezali z materiali, uporabljenimi na školjčišču. Laboratorijske raziskave kažejo, da lahko visoka temperatura in nekatera onesnaževala skupaj okrepijo oksidativni stres in poškodbe tkiv, vendar iz tega še ni mogoče sklepati, da je mikroplastika odločilen dejavnik poginov v Piranskem zalivu. Tudi slovenski raziskovalci zato temperaturo trenutno obravnavajo kot precej bolj podprt negativen dejavnik, medem ko vloge mikroplastike zaenkrat še ne moremo ustrezno opredeliti.
Kljub temu pa je bil v raziskavah prepoznan nov dejavnik, ki ga pred nekaj leti na seznamu tveganj za slovensko školjkarstvo še ni bilo. Na gojitvenih vrveh so školjkarji opažali velike količine ploskih črvov, pogosto tudi v praznih lupinah poginulih klapavic.
Sprva so jih pripisovali domači vrsti Stylochus mediterraneus, vendar so genetske analize na jedrnemu markerju 28S ter mitohondrijskima markerjema COI in 16S, razkrile, da je na večini prizadetih območij šlo za vrsto Postenterogonia orbicularis, ki je pacifiškega izvora. To invazivno vrsto so našli tako v Piranskem zalivu, kot hrvaških zalivih Soline, Lim in Raša ter v Boki Kotorski. V Malostonskem zalivu, kjer nenavadnih poginov niso zaznali, so našli druge vrste ploskih črvov. P. orbicularis so v Evropi z molekularnimi metodami nedavno potrdili tudi v Biskajskem zalivu. Ploski črvi iz te skupine dejavno plenijo školjke, upravljanje pa je težavno, ker se lahko med lupini prebijejo z žrelom in sluzjo ali pa v školjko vstopijo med filtriranjem. Samo na italijanskih školjčiščih so našli 22 tujerodnih in 12 škodljivih vrst, nekatere so sodile v obe skupini. Pri klapavicah so bili pogosti plenilski ploski črvi, pri ostrigah pa mnogoščetinci rodu Polydora, ki vrtajo v lupine. Za P. orbicularis trenutno ni učinkovitega postopka odstranjevanja, ki bi ga bilo mogoče preprosto uporabiti na školjčišču.
Kako je vrsta prišla v jadran in kako se jo znebiti še ne vemo, se pa na to osredotoča četrta raziskava, ki so jo na kongresu predstavili raziskovalci morske biološke postaje Piran nacionalnega inštituta za Biologijo. Na školjčiščih vzdolž treh jadranskih obal so s klasičnim določanjem vrst in molekularnimi metodami iskali tujerodne in škodljive organizme, podatke pa primerjali tudi z opažanji školjkarjev. Školjkarji so namreč neodvisno od raziskovalcev poročali tudi o porastu plaščarjev, vitičnjakov, trdoživnjakov in drugih organizmov na gojitvenih strukturah. Na večini pregledanih območij so bile izgube večje od običajnih, ponekod so dosegle 100 odstotkov. Ploski črvi so se pojavljali v velikem številu, bili so razmeroma veliki in so na gojitvenih strukturah vztrajali dalj časa.
Pomemben del zgodbe so premiki samih školjk. V raziskavi so školjkarji poročali o premeščanju mladic in odraslih živali med Italijo, Hrvaško, Grčijo, Francijo in Španijo. Skupaj s školjkami lahko potujejo tudi organizmi, ki jih je zaradi majhnosti ali podobnosti z domačimi vrstami težko opaziti. Zato samo pregledovanje po videzu ni dovolj. Raziskovalci predlagajo molekularno določanje sumljivih organizmov, boljšo sledljivost premikov školjk, usposabljanje gojiteljev in tesnejše sodelovanje med državami.
Slika, ki se sestavlja iz raziskav v Piranskem zalivu in širšem Jadranu, je zato drugačna od klasičnega iskanja enega povzročitelja bolezni. V vročem poletju je klapavica praviloma precej fiziološko obremenjena, če se obenem spopada še z zajedavci, bakterijami, obraščanjem in plenilci, je preživetje precej ogroženo. V okolje pa prihajajo nove vrste, katerih biologijo v Jadranu komaj poznamo. Posamezne obremenitve se pri tem najbrž ne seštevajo linearno, temveč lahko ena zmanjša sposobnost živali, da prenese naslednjo.
Ob vseh teh pritiskih je eno od praktičnih vprašanj, ali je mogoče klapavice umakniti iz najbolj vročega površinskega sloja. V Piranskem zalivu so raziskovalci med vodo pri približno dveh metrih globine in vodo pri desetih metrih izmerili okoli pet stopinj Celzija razlike. TEAMFORADRIS zato pripravlja poskus, v katerem bodo klapavice gojili globlje in njihovo zdravstveno stanje primerjali z običajnim površinskim gojenjem. Podoben pristop so že preskusili v Tarantskem zalivu. Klapavice, gojene na globini od osem do 12 metrov, so rasle bolje kot tiste tik pod površjem. Vendar globina ni povsem odpravila posledic izjemno vročega poletja 2023, ko je temperatura na površini dosegla približno 31 stopinj Celzija in klapavice niso dosegle želene kondicije za prodajo. Globlje gojenje je zato lahko način za zmanjšanje temperaturnega stresa, ne pa rešitev za vse razmere.
Za slovensko školjkarstvo zato verjetno ne bo le enega ukrepa, ki bi preprečil prihodnje pogine. Globlje gojenje lahko zmanjša izpostavljenost poletni vročini, redno zdravstveno spremljanje lahko dovolj zgodaj zazna poslabšanje kondicije, molekularno določanje pomaga prepoznati nove vrste, sledljivost premikov školjk pa zmanjšuje nevarnost njihovega širjenja. V razmerah, kjer se okolje spreminja hitreje kot v preteklosti, bo bistveno razumevanje in zgodnje zaznavanje pritiskov, ki se krepijo ter ustrezno ukrepanje.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
