Akvakultura je v zadnjih desetletjih postala ključni steber svetovne prehranske oskrbe. Leta 2022 je svetovna proizvodnja iz akvakulture dosegla 130,9 milijona ton, s čimer je presegla ulov iz naravnega okolja. Napovedi za prihodnje desetletje kažejo na rast proizvodnje akvakulture za 20 %, pri čemer bo njen delež v globalni proizvodnji vodnih organizmov še naprej naraščal. Z ustrezno politiko in podporo iz evropskih skladov lahko akvakultura v Sloveniji postane pilotni primer razvoja trajnostnega gospodarstva.
Akvakultura se je v zadnjih desetletjih iz obrobne panoge razvila v enega najpomembnejših stebrov svetovne prehranske infrastrukture. Leta 2022 je po podatkih organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) svetovna proizvodnja iz akvakulture dosegla 130,9 milijona ton. Od tega so 92.3 milijonov ton obsegale ribe z 11.3 milijonov ton sladkovodne proizvodnje, kar pomeni, da je akvakultura prvič presegla ulov rib iz naravnega okolja, ki od poznih osemdesetih prejšnjega stoletja ostaja na okoli 91 milijonih ton letnega ulova. Tako je skupna letna globalna dobava vodnih organizmov dosegla 223 milijonov ton. Ta prelomni dogodek pomeni, da je akvakultura že postala temelj svetovne oskrbe z živili.
Projekcije OECD-FAO kažejo, da bo akvakultura v naslednjem desetletju zrasla najmanj za 20 %. Delež akvakulture napram ulovu, naj bi se povečal na 56 % iz trenutnih 52%. S povečanjem proizvodnje predvsem na račun akvakulture se obeta nadaljnja preobrazba prehrambnih verig iz, ki se bo iz ulovljenih vrst rib osredotočala predvsem na gojene vrste. K povečanemu obsegu akvakulture naj bi pripomogli predvsem rakci (38%), sladkovodne vrste rib (brez krapa in tilapije – 29%) ter salmonidi 26%.
Svetovna proizvodnja vodnih organizmov se je med letoma 2020 in 2022 povečala za več kot 4 %, obenem pa se je povprečna poraba rib na prebivalca od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja z 9 kg povzpela na 20,7 kg v letu 2022, kar kaže na korenite spremembe v prehranjevalnih navadah, demografski rasti ter logistični razpoložljivosti. Projekcije kažejo, da se bo povprečna poraba na prebivalca do leta 2034 zvišala za 12 %. V Evropi bo zaznati blagi padec, medtem ko se večino dviga porabe pripisuje azijskim državam. Azija namreč še naprej prevladuje iz vidika eksponentne rasti akvakulturnega sektorja; pričakuje se, da bo do leta 2034 proizvedla 88 % akvakulturnih proizvodov, pri čemer Kitajska ostaja glavni akter, vendar bo njena proizvodnja stagnirala na okoli 53 % svetovne produkcije. Ob tem pa raste pomen tudi drugih regij v razvoju, zlasti Afrike in Latinske Amerike, kjer se izboljšuje infrastruktura ter poudarja vloga akvakulture za lokalno prehransko varnost.
Trenutno 10 držav proizvede 89.8 % celotne količine vodnih organizmov, to so; Kitajska, Indonezija, Vietnam, Bangladeš, Filipini, Južna Koreja, Norveška, Egipt in Čile. Evropska unija sicer proizvaja približno 1,1 milijona ton gojenih vodnih organizmov (2023), kar se od leta 2008 ni bistveno spremenilo, trenutno pa je tržna vrednost 4,8 milijarde evrov letnega prometa. Ključne države so Španija (242.754 t, 23,1 %), Francija (186.561 t, 17,8 %), Grčija (140.908 t, 13,4 %) in Italija (12,3 %). Proizvodnja v EU je osredotočena predvsem na ribe, kot so postrvi, orada, brancin, krap, tuna, losos, ter školjke; ostrige in klapavice. V EU so školjke, pomembne pri količinski letni proizvodnji, vendar imajo manjšo tržno vrednost. Povprečna prodajna cena školjk je bila okoli 1 €/kg, medtem ko je bila cena brancina približno 7 €/kg, tune pa 12 €/kg. Školjke tako obsegajo 34.5 % skupne teže, sledita postrvi (15.8 %) in orada (10 %). Vendar pa postrv dosega največjo tržno vrednost (17.7 %), brancin 13.3 % in orada 12 %. Pri vrednosti proizvodnje izstopa Norveška – ki sicer ni članica EU, a je leta 2023 proizvedla 1,6 milijona ton lososa v vrednosti 10 milijard evrov.
Da bi zadovoljili naraščajoče potrebe po beljakovinah, zaradi rasti svetovnega prebivalstva, bodo morale prihodnje oblike akvakulture postati še bolj inovativne in trajnostno naravnane. Tako se bo globalna akvakultura po nekaterih najbolj optimističnih projekcijah do leta 2030 povečala za dodatnih 35 %, kar pa bo mogoče le s stalnimi inovacijami in mednarodnim sodelovanjem. Akvakultura danes ni več zgolj gospodarska dejavnost, ampak je strateški odgovor na globalne izzive – prehransko varnost, raznolikost biotskih virov, podnebno stabilnost in gospodarsko trajnost. Njen dolgoročni uspeh bo odvisen od integracije trajnostnih principov, tehnoloških inovacij in sposobnosti prilagajanja tržnim in ekološkim razmeram. Problemi se bodo kazali predvsem v okoljskih pritiskih, biovarnosti od izbruhov bolezni do invazivnih vrst, kar bo brez ustreznih ukrepov privedlo do motenj v preskrbovalnih verigah. Dodatno se lahko pripeti, da bodo regulatorni okviri kot so okoljski predpisi ter trgovinske vojne, zmanjšali rast, predvsem v EU in na Kitajskem.
V Evropi regulativni okvir krepi zaveze k transparentnosti, sledljivosti in ekološki trajnosti. Uvedena bo nova uredba EFAS v letu 2025, ki bo izboljšala statistično poročanje – količine, cene, ekološko pridelane ribe – kar bo povečalo odgovornost podjetij in zaupanje potrošnikov. Panoga v EU z nominalnim prometom 4,8 milijarde evrov, zaposluje približno 73.000 zaposlenimi (41.000 polnih delovnih mest) v 14.000 podjetjih. Večina teh so mikro in mala podjetja, zlasti v sektorjih školjk in sladkovodnih obratov, kateri vključujejo več kot 80 % zaposlenih.
Okoljske skrbi ostajajo pomemben dejavnik. Odprti morski gojitveni sistemi pogosto povzročijo onesnaževanje in ekološke konflikte, saj se ribe lahko razširijo iz kletk v naravno okolje in spreminjajo genetski bazen. To je spodbudilo prehod k recirkulacijskim sistemom(RAS). Glavni razlogi za investicije v RAS so popoln nadzor nad pogojii gojenja – temperatura, kakovost vode, osvetlitev, biovarnost – z zmanjšanjem uhajanja vrst in vplivov na okoljske vodne sisteme. To omogoča varno, predvidljivo in hkrati okolju prijazno proizvodnjo, ki ni odvisna od klimatskih nihanj in ne ogroža avtohtonih populacij. Svetovno gledano se je pozornost iz tradicionalnih sistemov premaknila v smer tehnološke transformacije, kar še posebej velja za že omenjene sisteme gojenja rib z recirkulacijskimi ribogojnicami. Leta 2024 je bila vrednost RAS trga ocenjena na 5,8 milijarde dolarjev, z napovedano rastjo na več kot 21 milijard dolarjev do leta 2033 (CAGR okoli 15 %). Druga občutno višja ocena, 35,6 milijard dolarjev do leta 2032 pa nakazuje velik kapitalni interes v tej panogi. Investicijska perspektiva kaže, da so kopenski RAS sistemi privlačni zaradi nizke izpostavljenosti ekološkim tveganjem in klimatskim dogodkom, kar zmanjšuje sistemska tveganja. Čeprav so začetni stroški, vključno z gradnjo, senzoriko, filtracijo in sistemsko avtomatizacijo, visoki, se investicije običajno povrnejo v 5–7 letih. Vključitev v poslovne modele, ki združujejo certificiranje, predelavo in »zeleno« financiranje, lahko skrajša obdobje vračanja naložbe. Povezovanje z okoljskimi merili in »zelenimi« skladih privablja investitorje, kar pomeni, da projekti akvakulture lahko uživajo dostop do finančnih virov z ugodnimi pogoji in hkratno družbeno odgovornostjo.
Drugi ključni premik v akvakulturi je sestava krme. Posebej aktivno se zmanjšuje odvisnost od ribje moke in olja iz ribolova. Danes številne napredne ribogojnice uporabljajo krmne formule z več kot 90 % rastlinskih sestavin, vključno z mikroalgami, žuželkami in fermentiranimi stranskimi proizvodi. Razlog za odmik krme od stranskega ulova, se pravi ribje moke, je predvsem višja potreba po količini krme zaradi rasti akvakultrnega sektorja, ob hkratno nespremenjenem nivoju ulova. S tem se potrebe po krmi povečujejo, na razpolago pa je posledično vse manj živalskih beljakovin, ki jih je moč uporabiti v krmi. Z novimi hranilnimi viri prihajajo tudi inovacije v zdravstvenih strategijah: cepljenja, probiotiki, napredne prehranske metode za zmanjšanje bolezni, rasti patogenov in antibiotikov. Tako so naprimer z uporabo mikroalg uvedli dodatno zaščito pred glivičnimi in bakterijskimi patogeni.
Čeprav sama akvakultura v Evropi ne bo bistveno prispevala k povečanju svetovne produkcije, je v strateškem načrtu EU prepoznana kot bistven steber prehrambne varnosti. Slovenija ima priložnost, da aktivno soustvarja ta prehod z lastno strategijo, ki bo spodbujala raziskave, digitalizacijo, finančne mehanizme in povezovanje sektorjev. Z usmerjeno politiko, okoljskimi standardi in tehnološkim znanjem lahko Slovenija postane prepoznaven akter trajnostne akvakulture v srednji Evropi. Prehod k napredni, krožni in zeleno usmerjeni akvakulturi ne bo oblikoval le lokalne industrije, temveč lahko služi kot inspiracija modelu učinkovitih združitev znanja, gospodarstva in varstva narave. Tako sinergija akvakulture z lokalno gastronomijo, izobraževanjem, turizmom in lokalno predelavo odpira poti za hkratni razvoj različnih panog ter s tem dodano vrednost, kar lahko vodi v izdelavo premium proizvodov z višjo tržno vrednostjo. Evropski operativni programi, kot so LIFE, ESPRA in kohezijsk skladi, podpirajo okoljsko trajnostne projekte in digitalno preobrazbo – kar omogoča finančno podporo za slovenske iniciative.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Foto: Pixabay
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
