Svetovna proizvodnja gojenih rib in školjk je lani prvič presegla sto milijonov ton, s čimer je akvakultura dokončno prehitela ribolov in postala glavni vir vodnih živali za prehrano ljudi. Podatek je objavila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), v poročilu The State of World Fisheries and Aquaculture 2026, na kratko SOFIA 2026. Po podatkih poročila je akvakultura leta 2024 ustvarila 102,7 milijona ton vodnih organizmov, kar je 53 odstotkov celotne svetovne proizvodnje. Ribolov je od poznih osemdesetih let ostal razmeroma stabilen, pri približno 90 milijonih ton letno in k rasti oskrbe praktično ne prispeva več.
Rast je pri tem zelo neenakomerno porazdeljena. Azija ustvari približno 89 odstotkov svetovne proizvodnje gojenih vodnih organizmov. Kitajska sama prispeva 56 odstotkov, skupaj z Indijo, Indonezijo, Vietnamom in Bangladešem pa teh pet držav ustvari 82 odstotkov celotne svetovne proizvodnje. Od skupno 102,7 milijona ton je namreč 64,3 milijona ton, torej 63 odstotkov, nastalo v celinskih sladkovodnih sistemih. Morska in obalna akvakultura, je prispevala dodatnih 38,4 milijona ton. FAO v projekcijah do leta 2034 napoveduje nadaljnjo rast, pri čemer naj bi svetovna proizvodnja akvakulture dosegla 119 milijonov ton, ribolov pa naj bi se povečal precej skromneje, na približno 95 milijonov ton.
Položaj Evrope se od svetovnega povprečja precej razlikuje. Medtem ko Azija, Afrika in Latinska Amerika pospešeno širijo proizvodne zmogljivosti, evropski sektor zaznamujeta stagnacija in, na nekaterih strateških segmentih, celo upadanje. FAO v poročilu SOFIA 2026 sicer ne ponuja podrobne ocene evropske samooskrbe, izpostavlja pa naraščajoč pomen mednarodne trgovine s konzumnimi vodnimi organizmi. Leta 2024 je svetovna trgovina s temi proizvodi dosegla vrednost 186 milijard ameriških dolarjev. Evropa je ostala največja uvoznica na svetu, saj evropski trg predstavlja 41 odstotkov vrednosti svetovnega uvoza. Evropska unija je največji posamezni trg, z nakupi v vrednosti 63 milijard dolarjev. Sporočilo FAO je jasno, medtem ko se svetovna akvakultura širi, Evropa postaja vse bolj odvisna od uvoza.
Nadaljnja rast svetovne akvakulture pa ne pomeni več sorazmernega povečanja povpraševanja po ribji moki in ribjem olju, kot je to veljalo v preteklosti. Delež ribolovnega ulova, namenjenega izdelavi teh dveh surovin, se je v zadnjih desetletjih občutno zmanjšal, kar po oceni FAO odraža večjo učinkovitost pri izrabi morskih virov in vse večjo raznovrstnost sestavin krme. Vse večji delež ribje moke in ribjega olja danes izvira iz stranskih proizvodov predelave rib za prehrano ljudi. Taki viri so bili prej neizkoriščeni, zdaj pa se vračajo v proizvodnjo verigo in izboljšujejo krožno gospodarstvo ribištva in akvakulture. K temu je pripomogel tudi razvoj krmnih formulacij, saj proizvajalci vanje vse pogosteje vključujejo rastlinske beljakovine, alternativna olja, mikrobne sestavine ter moko pridobljeno iz insektov. Te sestavine lahko brez škode za proizvodno učinkovitost, delno nadomestijo tradicionalne ribje surovine.
Ravno vprašanje krme je eno ključnih ozkih grl na poti do drugega velikega evropskega cilja, podnebne nevtralnosti sektorja do leta 2050. Poročilo EU Aquaculture, Greenhouse Gas Reduction Costs and Pathways to Net Zero by 2050, pripravljeno za Evropsko komisijo, ugotavlja, da bo evropska akvakultura lahko dosegla ničelne neto emisije le s kombinacijo različnih ukrepov. Med njimi so neposredno zmanjševanje emisij, preoblikovanje krme, energetska učinkovitost, elektrifikacija in. Dokument opredeljuje osem ključnih usmeritev: pospeševanje energetske učinkovitosti in digitalizacije, podporo dekarbonizaciji krme in surovin, pospešitev energetskega prehoda pri logistiki in poslovanju, krepitev selekcijskih programov, nadaljnjo podporo integrirani multitrofični akvakulturi, uvajanju še negojenih vrst, razvoj priznanih metodologij za izravnavo emisij, spodbujanje trga za nizkoogljične proizvode ter izboljšanje regulativnega okvira.
Stroški tega prehoda niso izračunani kot skupni znesek, ki bi ga sektor moral nameniti razogljičenju, temveč kot mejni strošek, torej cena vsake dodatne tone prihranjenega ekvivalenta CO2 glede na trenutno stanje. V kratkoročnem obdobju, med letoma 2026 in 2030, znaša cena vsake dodatne prihranjene tone med 46 in 243 evri. V srednjeročnem obdobju do leta 2040 se giblje med 65 in 232 evri na tono, do leta 2050 pa med 69 in 228 evri na tono. Razlike med proizvodnimi sistemi so precejšnje, saj je pri energetsko najmanj učinkovitih sistemih precej prostora za izboljšave. Tako cena dodatne prihranjene tone pri recirkulacijskih sistemih znaša med 41 in 52 evri. Ti sistemi nudijo možnost uporabe razmeroma poceni ukrepov, povezanih z energetsko učinkovitostjo, digitalizacijo in prehodom na obnovljive vire elektrike, s katerimi bi zmanjšali podnebni vpliv. Pri ribnikih cena dodatne tone znaša med 60 in 62 evri, pri mrežnih kletkah v morju med 65 in 68 evri, pri kanalskih sistemih pa med 66 in 72 evri. Najvišja cena dodatne prihranjene tone je pri negojeni akvakulturi, torej pri gojenju školjk in alg, kjer znaša med 172 in 227 evri. Ta na prvi pogled visoka številka ne pomeni, da je negojena akvakultura okoljsko manj ugodna, njen skupni ogljični odtis namreč ostaja veliko nižji, temveč le, da tam že zdaj primanjkuje poceni ukrepov za nadaljnje zmanjševanje, saj je izhodiščni odtis nizek. Ko so cenejši ukrepi izčrpani, postane vsaka nadaljnja prihranjena tona dražja, ker gre za manjše, razpršene in tehnično zahtevnejše posege.
Poročilo pri tem opozarja, da krmljenih sistemov ne morejo v celoti razogljičiti zgolj z ukrepi na ravni same ribogojnice. Krma je namreč glavni vir emisij, saj njena proizvodnja in prevoz predstavljata najvišji delež celotnega ogljičnega odtisa. Podnebna nevtralnost sektorja bo zato odvisna tudi od dekarbonizacije dobavnih verig surovin, torej kmetijstva, ribištva, prevoza in energetike v celoti. Dokument opozarja, da preostanek emisij, povezanih z energijo, prevozom, infrastrukturo in krmo, ne bo izginil niti ob širokem sprejemu novih orodij, kot so nastajajoče krmne surovine, genetsko izboljšanje, orodja umetne inteligence, obnovljivi viri energije in integrirana multitrofična akvakultura. Za dosego resnične ničelne bilance bodo zato potrebni priznani in preverljivi mehanizmi izravnave.
Medtem ko Evropa računa stroške podnebnega prehoda, se v strokovni javnosti vse glasneje postavlja tudi vprašanje, kaj sploh pomeni konkurenčnost evropske akvakulture. Odgovor ponuja nedavna študija, objavljena v reviji Marine Policy. Na podlagi usklajenih kazalnikov znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo, STECF, so analizirali gospodarsko uspešnost morske akvakulture rib v desetih državah članicah Evropske unije, v obdobju med letoma 2017 in 2022. Vključene so bile Hrvaška, Danska, Finska, Grčija, Irska, Italija, Malta, Portugalska, Slovenija in Španija. Glavna ugotovitev študije je, da obsega proizvodnje samega po sebi ni mogoče enačiti s konkurenčnostjo. Nekatere države z velikim obsegom proizvodnje izkazujejo šibkosti pri maržah, učinkovitosti ali stroškovni strukturi, medtem ko manjši proizvodni sistemi lahko dosegajo razmeroma solidne rezultate pri produktivnosti ali donosnosti.
Preden avtorji države razvrstijo v skupine, preverijo tri kazalnike: donosnost, torej koliko dobička podjetjem ostane po plačilu vseh stroškov, operativno učinkovitost, torej kako uspešno iz vloženega dela in kapitala ustvarjajo vrednost, ter notranjo gospodarsko vzdržnost, torej kako uravnoteženo se prihodek deli med plače, tekoče stroške in dobiček. Na tej podlagi države razvrstijo v tri skupine, pri čemer poudarjajo, da razvrstitve ne gre brati kot lestvico boljših in slabših držav, temveč kot opis različnih gospodarskih vzorcev. V prvo skupino sodijo Grčija, Hrvaška, Španija in Portugalska. Španija in Portugalska imata dobro donosnost, a hkrati manj učinkovito izrabljata vložena sredstva, notranje razmerje med stroški, plačami in dobičkom pa je pri njiju manj uravnoteženo. Grčija, ki ima v Sredozemlju strateško vlogo pri gojenju orade in brancina, izkazuje večji pritisk pri več teh kazalnikih hkrati, kar avtorji pojasnjujejo kot posledico strukturne velikosti in vloge grškega sektorja, ne kot znak slabega upravljanja. Slovenija se pojavi kot posebna, vmesna skupina, saj izkazuje solidno donosnost, hkrati pa šibkejšo operativno učinkovitost in manj uravnoteženo notranjo strukturo stroškov. Avtorji zaradi majhnega vzorca slovenskih podatkov svetujejo previdnost pri posploševanju teh ugotovitev. Tretjo skupino sestavljajo Danska, Finska, Irska, Italija in Malta, ki v povprečju najbolje izkoriščajo vložena sredstva. Italija med njimi izstopa po produktivnosti dela in operativni učinkovitosti, Malta pa dokazuje, da manjši obseg proizvodnje sam po sebi ne pomeni nižje konkurenčnosti. Po besedah soavtorice raziskave Marie Cozzolino pravo tveganje ni v tem, kateri sistem je uvrščen višje ali nižje, temveč v sprejemanju napačnih politik, saj vsaka skupina predstavlja drugačen gospodarski vzorec s svojimi prednostmi in slabostmi. Cilj analize ni razglasiti zmagovalce in poražence, temveč pokazati, da različne strukturne razmere zahtevajo različne politične odzive. Sporočilo študije je torej, da za evropsko akvakulturo ne obstaja ena sama, univerzalna politika, temveč da je treba ukrepe prilagoditi vsakemu proizvodnemu sistemu posebej, kar je še posebej pomembno v razpravah o prihodnjem evropskem financiranju sektorja. To velja tudi za programe, kot je slovenski Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo.
To razumevanje se navezuje tudi na vprašanje, ali trajnostne zahteve, ki jih evropska akvakultura izpolnjuje kot ena najzahtevnejših na svetu, delujejo kot prednost ali kot ovira. Visoki okoljski in zdravstveni standardi ter standardi dobrobiti živali predstavljajo konkurenčno prednost pred trgi z manj strogim nadzorom, lahko pa postanejo tudi slabost, kadar se trajnost uveljavlja predvsem kot omejitev in ne kot orodje za izboljšanje proizvodnje. Težava nastane, kadar nove zahteve niso spremljane z ustreznim načrtovanjem, administrativno poenostavitvijo, spodbudami, uporabno inovacijo in sorazmernimi tehničnimi merili.
Najbolj se to kaže pri prostorskem načrtovanju na morju. Medtem ko so konkurenčne države opredelile in razvile posebna območja za rast akvakulture, pa določanje novih proizvodnih con v mnogih evropskih regijah napreduje počasi ali naleti na resne ovire. Podobno velja za okoljska dovoljenja, kjer postopki, ki trajajo več let in zahtevajo zaporedno vključevanje številnih organov, iz orodja za varstvo okolja postanejo ovira za naložbe. Tehnično neoporečni in okoljsko sprejemljivi projekti imajo zato pogosto velike težave pri razvoju znotraj Evropske unije.
Enako velja za nove zahteve glede dobrobiti živali. Sektor sicer deli cilj izboljšanja pogojev reje, a opozarja, da za mnoge gojene vodne vrste še vedno obstajajo znatne znanstvene vrzeli pri kazalnikih dobrobiti, specifičnih za posamezno vrsto. V nekaterih primerih so nove obveznosti predlagane, preden so na voljo usklajene metodologije ali praktična orodja za spremljanje, kar podjetjem povzroča negotovost. Paradoks je, da lahko predpisi, zasnovani za dvig evropskih standardov, proizvodnjo na koncu preselijo v tretje države z manj zahtevnimi okoljskimi, zdravstvenimi ali socialnimi merili. V takem scenariju bi Evropa proizvedla manj in postala bolj odvisna od uvoza, ne da bi pri tem nujno dosegla boljši splošni okoljski izid. Trajnost bo resnično trajnostna le, če bo hkrati ekonomsko izvedljiva za podjetja, zato samo dodajanje novih omejitev ne bo dovolj.
Evropska akvakultura je tako na razpotju dveh na videz nasprotujočih si ciljev. Po eni strani si zastavlja enega najzahtevnejših podnebnih ciljev na svetu, ki bo terjal desetletja vlaganj v energetsko učinkovitost, krmo, genetiko in mehanizme izravnave emisij. Po drugi strani se svetovna proizvodnja širi hitreje kot kadarkoli prej. Konkurenca iz Azije, Latinske Amerike in delno Afrike pa ne nosi enakih bremen. Kako v naslednjem desetletju uskladiti visoke standarde trajnosti z ohranjanjem proizvodne baze in tržnega deleža, ne da bi Evropa le še povečala odvisnost od uvoza, bo eno ključnih vprašanj evropske ribogojske politike do leta 2050.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
