Poudarki 1. nacionalnega posveta o kohezijski politiki za programsko obdobje 2027–2034

Po nagovoru ministra je potekala aktivna razprava o pomembnih temah prihodnje evropske kohezijske politike. Izhodišča za razpravo so pred tem predstavili predstavniki Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj.

2. Izkušnje iz preteklih kohezijskih perspektiv, kot jih vidijo udeleženci posveta (iz predhodno izpolnjenih vprašalnikov)

2.1       Izhodišča

• Časovni izzivi: prekrivanje perspektiv, pozna regulativa, zamude pri pripravi programov, usklajevanje več akterjev.
• Administrativni izzivi: poenostavitve niso vedno koristne za programske strukture, kompleksna navodila, premik k vsebinskemu spremljanju, kontinuiteta in multidisciplinarnost zaposlenih.
• Finančni izzivi: nepovezanost sredstev, likvidnostne težave, nepredvidljivost razpisov, dolg čas povračil, visoki stroški, slaba proračunska fleksibilnost, nizka absorpcija, nizka dodana vrednost.
• Tehnološki izzivi: skupni IT sistem, interoperabilnost programov, moderne tehnologije, omejitve pri ponovni uporabi podatkov.
• Pomanjkanje prilagodljivosti: projekti zahtevajo fleksibilno proračunsko načrtovanje, toga zakonodaja za premestitve kadrov.
• Doseganje rezultatov: nejasni indikatorji, dvig prepoznavnosti programov, razumevanje kazalnikov in mejnikov.
• Sodelovanje in zaupanje: potreben bottom-up pristop, sinergije znotraj institucij, vlaganje v razvoj kadrov.
• Teritorialni pristop: Funkcionalna območja, neenake možnosti regij, nepovezanost med regionalnimi in nacionalnimi potrebami, slabo definirani cilji.
• Izzivi prihodnosti: Zeleni in digitalni prehod, podnebne spremembe, migracije, demografske spremembe, globalna konkurenčnost EU.

Kje smo in kako naprej?

Kohezijska politika je potrebna. Interreg komponenta je pomembna. Ključni izzivi ostajajo: zeleni in digitalni prehod, podnebne spremembe, demografske spremembe, neenakomerna konvergenca.

Ohranitev ključnih načel, prilagoditev dejanskim potrebam regij, poenostavitve za organ upravljanja in druge deležnike, krepitev upravnih zmogljivosti, vključevanje teritorialnega pristopa, sinergija z ostalimi politikami, priprava predloga kohezijske politike do julija 2025.

Prihajajoči izzivi: konkurenca kohezijske politike s prioritetami, kot so varnost, migracije, zeleni in digitalni prehod, izobraževanje in stanovanjska problematika, širitev EU, nizka poraba kohezijskih sredstev, komplementarnost sistemov financiranja, teritorialni pristopi.

2.2       Ključni poudarki razprave:

• Izpostavljeno zadovoljstvo, da smo posvet začeli zgodaj in se pravočasno lotili izzivov prihodnosti.
• Pozdravljajo pristop manj je več.
• Kohezijska politika ne sme biti glavni temelj razvojne politike Slovenije. Razprava bi se morala osredotočiti na širši razvoj, ne le na kohezijski razvoj. Potrebno je vključevati druge razvojne politike in upoštevati vsa razpoložljiva razvojna sredstva (evropska, nacionalna, regionalna, itd.).
• Razmišljati je treba o razvojnih projektih, ne sektorskih, lokalnih ali regionalnih, ter jih kombinirati z različnimi viri financiranja. Povezovanje nacionalnih in kohezijskih sredstev je ključno. Potrebni so celoviti projekti in komplementarnost v sistemu. Potrebna je tudi večja sinergija med različnimi programi.
• Potrebna je boljša organiziranost z namenom učinkovitejšega izvajanja kohezijske politike, s skrajšanjem implementacijskih procesov.
• Vzpostavitev zaupanja v sistemu je potrebna, vendar tukaj brez sprememb zakonodaje in ‘vzgajanja’ miselnosti na več področjih ne bo možno doseči preboja (financiranje po rezultatih in učinkih, mejnikih; ne pa za dobre poznavalce u(pri)rejanja časovnic itd.
• Na nacionalni ravni je smiselno, da se podpira »ready-to-go« projekte, zato bi bilo smiselno v okviru vsakega razpisa posebna sredstva, s katerimi bi lahko pokrili vsaj večino projektnih prijav, ki so ocenjene pozitivno oziroma gre za izvedljive projekte, saj občine veliko sredstev vlagajo v razvoj tovrstnih projektov.
• Potrebna je kontinuiteta in stabilnost sistema, saj se institucionalni, informacijski in regulatorni okvirji nenehno spreminjajo. Potrebna je tudi vitkejša organizacija.
• Predlogi poenostavitve: kontinuiranost v procesih izvajanja kohezijske politike, ustrezna informacijska podpora, redno usposabljanje kadrov (sredstva za tehnično podporo niso enakomerno deljena na regionalnem in lokalnem nivoju). Na regionalnem in lokalnem nivoju ni bilo dodeljenih sredstev za usposabljanje kadrov.
• Previdno je potrebno pristopiti k uvajanju sprememb: spremembe je treba uvajati celovito in premišljeno, da ne povzročijo dodatnega dela (kot primer: uvajanje pavšalnega financiranja otežuje delovanje Instituta Jožefa Štefana).
• Cilji na gospodarskem področju so jasni, a premalo izkoriščeni. SRIPI so fokusirali področja, vendar so sredstva za uresničitev gospodarskih ciljev manjkala.
• Kompetence oseb niso zadostne, potrebna je večja stopnja sodelovanja.
• Potrebno zagotoviti sinergije med programi, sodelovanje z univerzami in raziskovalnimi institucijami, poskrbeti za umeščanje razvojnih ciljev v regionalne razvojne politke, nameniti del sredstev evropske kohezijske politike za doseganje raziskovalnih in razvojnih ciljev.
• Celovito načrtovanje med drugim zahteva uskladitev prostorske in evropske kohezijske politike.
• Izziv predstavlja financiranje lastnega deleža občin pri sofinanciranju projektov.
• Treba je ponovno omogočiti možnost sofinanciranja Interreg programov z nacionalnimi sredstvi.
• Specifika Slovenije v odnosu do Evrope in evropskih razpisov je majhnost občin, ki so kot administrativna enota lahko sodelujoča entiteta oziroma prijavitelj – to je lahko v nekaterih razpisih (npr. European Urban Initiative) tudi zelo velika ovira, saj se ne izpolnjuje osnovnega pogoja velikosti entitete (npr. po številu prebivalcev). Posledično so občine prisiljene v prilagoditev projektnih idej, da se izpolni prvotni kriterij velikosti, s čimer se potem poslabša možnost za izpolnjevanje drugih kriterijev in pozitivno oceno na teh razpisih. Na ta vidik bi morali ob snovanju EU programov in pogojev opozarjati in uvesti ustrezne in smiselne izjeme za manjše države/manjše enote.
• Preusmeritev programskih prioritet glede na aktualne slovenske in evropske izzive (zeleni prehod da, vendar ne zgolj zeleni prehod).

3. Finančni vidik financiranja projektov v prihodnje

3.1       Izhodišča

• Kohezijska politika bo imela manjšo alokacijo in bo konkurenčna ostalim vsebinam EU
• Kombiniranje razvojnih projektov z nacionalnimi viri
• Kombiniranje vsebin iz t. i. cilja 1 in cilja 2
• Kombiniranje t. i. trdih in mehkih vsebin v projektih
• Povečana dodana vrednost projektov
• Prilagojene tehnološke rešitve prilagojene (IS e-MA trenutno ne omogoča komplementarnosti virov).

Posledice zmanjševanja sredstev bodo povečana konkurenčnost, višji stroški izposojanja, in spodbujanje inovacij ter učinkovitosti.

Kateri koraki so potrebni za uspešno kombiniranje virov financiranja: jasno načrtovanje in usklajevanje, izdelava celovite finančne strategije, krepitev institucionalnih zmogljivosti, učinkovito spremljanje in vrednotenje ter spodbujanje sodelovanja.

3.2       Ključni poudarki razprave:

• Pomembna je pravočasna priprava na nove EU uredbe in sektorske politike, saj se pričakuje ponoven zamik pri sprejemanju EU uredb.
• Potrebna bo večja prožnost pri prerazporejanju sredstev, osredotočenost na rast, delovna mesta, trajnostni razvoj, poenostavitve, učinkovitost, teritorialne pristope in lokalno vključenost. Cilj je razvoj, ne le črpanje sredstev.
• Izpostavljena je bila zakonodajnih zahtev in pravil na ravni EU, hkrati pa enotna pravila za vse ne bodo več mogoče.
• Potrebna je fleksibilnost in agilnost od upravljalca do upravičenca. Ključna sta dva izziva: teritorialna in vsebinska osredotočenost, pri čemer projekti ne smejo biti omejeni z mejami, saj so živi in se spreminjajo.
• Potrebujemo dobre pogoje, da upravičenci pripravijo kakovostne projekte. Slovenska zakonodaja je toga, vendar drzni deležniki premikajo meje.
• Upravičenci potrebujejo kontinuiteto financiranja (razpisov), da imajo dovolj časa za dobro pripravo projektov. Razmisliti o dvofaznosti prijave projektov (kot je trenutno urejeno za projekte, ki se financirajo preko mehanizma CTN). Preveč časa gre za administracijo projekta, za izvedbo pa ostane premalo (le tretjina časa).
• Potrebna je fleksibilnost pri prerazporejanju sredstev in prilagajanju projektov. Kombinacija virov je ključna, tudi možna, saj imamo take primere. Pomembna bo kombinacija sredstev Interreg in cilj 1. Potrebno tudi zagotoviti kombiniranje povratnih (npr. FI) in nepovratnih sredstev na istem projektu.
• Zaradi posebnosti posamezni EU instrumentov je kombiniranje virov financiranja potrebno nasloviti tudi na EU ravni, ne samo na nacionalni ravni.
• Potrebujemo kompetentne kadre, ki obvladajo tako vsebino kot administracijo, da lahko uresničimo spremembe. Pomembno je izobraževanje kadrov za nove tehnologije, npr. zelene tehnologije zahtevajo novo usposobljenost. Tudi horizontalna načela zahtevajo nove pristope, predvsem pri izobraževanju izvajalcev. Potrebnega je več zaupanja in možnosti za samostojno odločanje zaposlenih na ministrstvih.
• Ostajajo tudi potrebe po infrastrukturi (npr. kanalizacija in pitna voda), ni pa nujno financiranje s kohezijskimi sredstvi. Potrebne bodo tudi nacionalne reforme.
• Bottom-up pristopi so potrebni za naslavljanje regionalnih potreb. Ko bodo znana sredstva za novo finančno perspektivo, naj se najprej upoštevajo regionalne potrebe, ne pa specifični cilji.
• Razprava o potrebi po dveh kohezijskih regijah v Sloveniji; različni pogledi na stroške in administracijo.
• Manjše občine so kadrovsko in finančno podhranjene, težave imajo pri sofinanciranju in prijavi inovativnih projektov. Potrebno zagotoviti tehnično podporo za krepitev administrativne usposobljenosti tudi na regionalni ravni.
• Potrebna sprememba paradigma programiranja: pristop od spodaj navzgor (bottom-up) je trenutno premalo izkoriščen, potrebna pravočasna vključitev vseh deležnikov in opredelitev strateških ciljev, ki jih je potrebno nasloviti.
• Glede vprašanja razvoja enega ali več programov prevladuje mnenje o ohranitvi enega programa, pri čemer, naj regije svoje specifične potrebe naslavljajo preko relevantnih regionalnih razvojnih programov.
• Predlog, da se finančni tokovi v e-MI usmerijo neposredno na izvajalska telesa.

4. Vpliv spremembe kohezijskih izvedbenih pravil na izvedbo projektov

4.1       Izhodišča

• Neposredno ali deljeno upravljanje
• Prožnost pri prerazporejanju sredstev z osredotočenostjo na ključne cilje
• Poenostavitve in spremljanje učinkov izvajanja
• Opredelitev ustreznih teritorialnih pristopov.

4.2       Ključni poudarki razprave

• Z vidika osredotočenja na ključne prihodnje izzive je treba razmisliti o vključitvi področij, kot je potresna varnost v izvajanje evropske kohezijske politike.
• Vzpostaviti mehanizem za preverjanje, ali so predlagani projekti vključeni v obstoječih državnih strategij.
• Zagotoviti kontinuiteto pri pripravi in razvoju raziskovalno-razvojnih in inovacijskih projektov (strmeti k nadgradnji obstoječih in dobrih rešitev namesto iskanja vedno novih). 
• Zagotoviti stabilnosti sistema kot osnova za razvoj evropske kohezijske politike.
• Pri vzpostavitvi prednostnih in fokusnih področjih ukrepanja vključiti tako mestne kot tudi manjše občine.
• DRR je premalo programski/sistemski in nepovezan.

5. Zaključki in naslednji koraki

• Pripravljen bo digitalni kotiček za vsebine kohezijske politike po letu 2027, kjer bodo zbrane strokovne podlage.
• Prihodnji posveti bodo bolj fokusni in metodološki. Predlagane bodo fokusne skupine.
• Naslednji posvet bo predvidoma 6. 11. 2024.