Analitiki številnih norveških bank napovedujejo, da bo leto 2026 izjemno ugodno za proizvajalce lososa. Po njihovih ocenah bo na trgu manj rib kot je bilo pričakovano, zato naj bi cene ostale visoke skozi celotno leto. Napoved temelji na predpostavki, da bo skupna biomasa v morju nižja, kar pomeni manjšo količino rib, ki dosežejo trg. Če se ne bo uresničila, se analitiki ne bodo pretirano opravičevali, preprosto zato, ker je med napovedjo in dejanskim razpletom preveč dejavnikov, ki lahko vse obrnejo na glavo. To še posebej velja za akvakulturo, ki je izrazito odvisna od naravnih razmer in bioloških ciklov, kjer je natančno predvidevanje skoraj nemogoče. Nižja skupna biomasa ne pomeni nujno, da bo v danem trenutku na trgu tudi manj rib. Če več ribogojnic zaradi različnih razlogov istočasno zaključi rejo in začne s prodajo, se lahko ponudba nenadoma poveča. Poleg tega lososa ne gojijo le Norvežani, na globalne trge vplivajo tudi lososi iz Škotske, Čila, Kanade in Ferskih otokov.
V preteklosti je bila prodaja lososa močno vezana na dolgoročne pogodbe. Ribogojnice so z distributerji sklepale dogovore o fiksni ceni, kar je prinašalo stabilnost v sicer nestabilen trg. »Spot market«, kjer se cene določajo sproti, je veljal za tveganega, saj so se cene močno spreminjale iz tedna v teden. S širitvijo globalne proizvodnje in naraščanjem povpraševanja pa so dolgoročne pogodbe izgubile privlačnost, proizvajalci so želeli izkoristiti visoke trenutne cene in posledično postali bolj odvisni od sprotnega trga. To pa dandanes prinaša večjo negotovost: dokler so cene visoke, sistem deluje, ko pa padejo, so posledice vidne takoj. Včasih se zdi, da ribogojstvo lososa ni več usmerjeno v potrošnike, temveč v vlagatelje. Visoke cene dvigujejo vrednost delnic in pritegnejo pozornost finančnih trgov, a hkrati zmanjšujejo zanimanje kupcev.
Potrošniki radi jedo lososa, vendar ne za vsako ceno. Če ribe postanejo predrage, se bo povpraševanje zmanjšalo, ne glede na kakovost izdelka. Napihovanje cen, da bi zadovoljili delničarje, je kratkoročno lahko privlačno, dolgoročno pa škoduje trgu. Gojenje lososa je občutljiv sistem, ki se odziva na spremembe kupne moči potrošnikov, ponudbe in konkurence, če cene presežejo zmožnost potrošnikov, bo industrija izgubila širšo bazo kupcev. Dr. Martin Jaffa, dolgoletni analitik trga akvakulturnih proizvodov, opozarja, da »spot market« cene ne bi smele biti edino merilo uspeha v ribogojstvu. V večini panog velja, da z večjo proizvodnjo cena postopno pada. Težko je pričakovati, da bodo potrošniki pripravljeni plačevati visoko ceno za izdelek, ki je postal široko dostopen. Če bi luksuzne avtomobile proizvajali v milijonskih serijah, bi njihov prestiž izginil in podobno je pri lososu, ki je iz prestižne ribe postal vsakdanji izdelek v supermarketih.
Kupci hrane so občutljivi na razmerje med ceno in zaznavano vrednostjo. To je dobro razvidno pri pakiranih ribjih izdelkih. Večina se prodaja pod trgovskimi znamkami, vendar obstajajo tudi izdelki z lastno blagovno znamko proizvajalcev. Ti so pogosto v akciji, kar nakazuje, da morajo ceno znižati, da bi kupce prepričali k nakupu. Namen tovrstnih popustov je preprost: trgovci upajo, da bi se potrošniki ob akcijskih cenah »navadili« na izdelek, ter ga v nadaljevanju kupovali tudi po redni ceni, kar pa se v praksi redko zgodi. Industrija bi se morala resno posvetiti vprašanju blagovnih znamk. Za uspešen »branding« oziroma znamčenje, je izdelek treba preoblikovati. To pomeni, da mu moramo dodati vrednost, ga obogatiti ali ponuditi v obliki, ki za potrošnika predstavlja nekaj več kot surovo ribje meso. V zadnjih letih je bilo veliko poskusov s t. i. transformiranimi izdelki lososa: marinirani fileji, pripravljeni obroki, lososove paštete in podobno. Toda izkazalo se je, da so ti izdelki uspešni le, če je cena osnovne surovine razumna. Ko se cene surovega lososa zvišajo, postane vsak dodaten korak v predelavi predrag, da bi bil končni izdelek še konkurenčen. Posledično se industrija vrača k prodaji osnovnega izdelka, svežih filejev brez dodane vrednosti.
Vpliv gibanja cen lososa na globalnih trgih seveda ne vpliva le na države proizvajalke in izdelke lososa. Posredno se prenese tudi na druge trge in vrste rib, vključno s sladkovodnimi, kot so postrvi. Slovenija ima majhen, a stabilen sektor gojenja postrvi, ki se nahaja v drugačnem ekonomskem okolju kot industrijsko ribogojstvo severnega Atlantika. Del potrošnikov, ki si dragih filejev lososa ne more več privoščiti, začne iskati cenejšo, a podobno kakovostno alternativo. V tem trenutku postrvi postanejo privlačne, sveže, lokalne, z okusnim mesom in pogosto bolj pregledno sledljivostjo izvora. Za slovenske ribogojnice to pomeni priložnost, da pridobijo del trga, ki ga je losos izgubil. Višja cena uvoženega lososa lahko poveča zanimanje trgovcev in potrošnikov za domačo ribo. Nekateri kupci bodo morda prvič po daljšem času posegli po postrvi namesto lososu, kar bi lahko dolgoročno spremenilo navade slovenskih potrošnikov. Pomemben dejavnik je tudi percepcija vrednosti. Slovenski potrošniki so v zadnjih letih postrvi začeli dojemati kot kakovostno, a dostopno alternativo lososu. Če bi ribogojnice uspele ta položaj utrditi, bi se lahko dvig cene lososa dolgoročno izkazal kot koristen. Ključ bo v jasnem komuniciranju razlik – lokalni izvor, svežina, kratka transportna pot in nižji ogljični odtis – to so vrednote, ki jih evropski trg vse bolj ceni. Obenem pa obstaja nevarnost, da se splošna podražitev rib dojema kot enoten pojav. Če se bo v javnosti utrdilo prepričanje, da so »ribe drage«, se lahko zmanjša poraba tudi cenejših vrst. V tem primeru bi višje cene lososa posredno zmanjšale povpraševanje po vseh ribjih izdelkih. Zato je pomembno, da slovenske ribogojnice, skupaj z distributerji in trženjskimi organizacijami, spodbujajo razumevanje razlik med vrstami in opozarjajo, da postrv ostaja dostopna izbira. Dolgoročno se bo morala industrija postrvi verjetno prilagoditi tržnim premikom, ki jih povzroča trg lososa. To pomeni bolj usklajeno tržno strategijo, več vlaganj v prepoznavnost in dodano vrednost ter več sodelovanja med ribogojnicami. Blagovna znamka »slovenske postrvi« bi lahko postala simbol kakovosti in trajnosti, kar bi zmanjšalo odvisnost od gibanj na globalnem trgu lososa.
Napovedane podražitve lososa so torej hkrati opozorilo in priložnost. Opozorilo, ker kažejo, kako hitro se globalni trgi premikajo in kako ranljive so tudi majhne ribogojnice, če delujejo brez tržnih varovalk. In priložnost, ker odpirajo prostor za vrste, ki jih potrošniki dojemajo kot kakovostne, a cenovno bolj razumne. Slovenska postrv ima v tem kontekstu vse pogoje: dobro kakovost, tradicijo, ugled in bližino trgu. Naloga ribogojcev bo, da to izkoristijo. To pomeni natančno spremljanje gibanj cen lososa, proaktivno trženje domačih izdelkov in razvoj izdelkov z dodano vrednostjo, ki bodo postrv dvignili iz niše »cenejše alternative« v samostojen premium segment. Trg rib se vse bolj obnaša kot trg vina ali oljčnega olja: kupci postajajo poznavalci, ki iščejo poreklo, slog in zgodbo. Če bo losos postal predrag za vsakodnevno uporabo, lahko postrv postane simbol kakovostne, lokalne in razumne izbire in ne nadomestek, temveč naslednji korak v razvoju evropske ribje kulinarike.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
