Naraščajoča populacija velikega kormorana, danes več kot dva milijona osebkov, je Evropo pripeljala v spor med varstvom narave in gospodarskimi interesi ribogojstva in ribištva. Škoda presega 450 milijonov evrov letno. Devet držav je maja 2026 zahtevalo skupni evropski načrt upravljanja, EIFAAC-ov osnutek pa je naletel na odpor okoljskih organizacij, Komisija zavezujočega načrta zaenkrat ne predlaga.
Na zasedanju Sveta EU za kmetijstvo in ribištvo 26. maja 2026 je Češka, ob podpori Hrvaške, Estonije, Finske, Latvije, Poljske, Romunije, Švedske in Slovaške, pozvala k takojšnjemu začetku priprave evropskega načrta upravljanja z velikim kormoranom (Phalacrocorax carbo). Devet članic je s tem znova odprlo vprašanje, ki evropsko ribogojstvo in ribištvo spremlja že več kot tri desetletja. Kako uskladiti varstvo ptic z gospodarskim preživetjem akvakulture, sladkovodnega ribištva in z njim povezanega turizma.
Veliki kormoran je eden od zgledov uspešnega varstva narave v Evropi. Po podatkih EIFAAC (Komisija za celinsko ribištvo in ribogojstvo) pri FAO, se je populacija vrste po sprejetju Direktive o pticah leta 1979 povečala z okoli 50.000 osebkov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na več kot dva milijona danes. Podobne ocene je na konferenci junija 2025 v Bruslju predstavila tudi EAA (Evropska zveza ribičev), ki je govorila o več kot 1,5 milijona osebkov, pri čemer se številke med viri nekoliko razlikujejo, trend rasti pa je nedvoumen.
Prav ta uspeh je sprožil naraščajoče konflikte. Kormoran je oportunistični plenilec, ki lovi tam, kjer je plen najbolj dostopen. To so pogosto ribogojnice, ekstenzivni ribniki in obalne lagune. Poleg neposrednega plenjenja, povzroča tudi poškodbe pri preživelih ribah, stres in posledično slabšo rast ter tržno kakovost, kar dodatno zmanjšuje donosnost pridelave.
Po podatkih, predstavljenih na konferenci EIFAAC in Poljskega predsedstva Sveta EU junija 2025, naj bi škoda, ki jo kormoran povzroča ribogojstvu in ribištvu v Evropi, v letih 2023 in 2024 presegla 350 milijonov evrov letno, pri čemer naj bi ptice po teh ocenah letno uplenile okoli 274.000 ton rib. Od začetka devetdesetih let se je sladkovodna ribogojska proizvodnja v takratnih 27 članicah EU zmanjšala za približno 19 odstotkov, kar EIFAAC neposredno povezuje z naraščajočim plenjenjem.
Škoda ne prizadene le ribogojskih obratov. Predstavniki EIFAAC ocenjujejo, da izgube zaradi plenjenja ribiške upravljalce po Evropi letno stanejo okoli 100 milijonov evrov, predvsem zaradi izgube naseljenih rib. Manjši ulov zmanjšuje zanimanje za rekreacijski ribolov, s tem pa upadajo tudi članarine in prihodki od dovolilnic, ki so sicer pomemben vir sredstev za obnovo rečnih habitatov in ponovno naseljevanje ogroženih vrst, denimo lipana in postrvi.
Posredno je prizadet tudi ribiški turizem. Manj ribičev pomeni manj obiskovalcev v podeželskih skupnostih, ki so gospodarsko odvisne od rekreacijskega ribolova. Podoben vzorec upada ulova zaznavajo tudi komercialni ribiči, na primer v Grčiji in na Baltiku, kjer se pritožujejo nad neposredno konkurenco za isti ribji stalež.
Veliki kormoran ni uvrščen v Prilogo II Direktive o pticah, zato ga ni mogoče loviti kot običajno lovno vrsto. Deveti člen direktive sicer državam članicam omogoča izjeme za preprečevanje resne škode, vendar so te v praksi urejene zelo različno. Nekatere države, kot na primer Francija, izjeme uporabljajo precej pogosteje kot druge. To ustvarja neenak konkurenčni položaj med ribogojci iz različnih delov EU-ja.
Evropski parlament je na to opozarjal že leta 2008, 2018 in 2022, ko je v resolucijah Evropsko komisijo večkrat pozval k pripravi vseevropskega načrta upravljanja kormorana. Komisija je doslej vztrajala, da obstoječi pravni okvir, predvsem 9. člen zadostuje in da med državami članicami ni soglasja o tem, kakšne ukrepe bi tak načrt sploh moral vsebovati.
Kljub temu Komisija problema ni povsem prepustila državam članicam. V zadnjih dveh desetletjih je sofinancirala vrsto projektov, namenjenih boljšemu razumevanju in obvladovanju konflikta, med njimi konzorcij REDCAFE (iz angl. Reducing the Conflict between Cormorants and Fisheries on a pan-European scale), projekt INTERCAFE (Interdisciplinary Initiative to Reduce pan-European Cormorant-Fisheries Conflicts). Zadnja takšna pobuda je bil projekt CORMAN (Cormorant Management), ki je ribogojcem in ribičem ponudil zbirko dobrih praks in preizkušenih odvračalnih ukrepov, od mrežnih pregrad in nadzemnih žic do akustičnih naprav. Gradivo je bilo nazadnje posodobljeno maja 2024, kar kaže, da Komisija vprašanje sicer spremlja, a se doslej ni odločila za korak od svetovanja k zavezujoči vseevropski regulaciji.
Aprila 2025 je EIFAAC objavil osnutek okvira za evropski načrt upravljanja velikega kormorana, ki ga je za komisijo pripravil profesor Ian Cowx z Univerze Hull, ob podpori britanskega Angling Trust in EAA. Dokument predlaga usklajeno spremljanje populacije, oceno škode ter regulacijo števila osebkov na način, ki naj bi ohranjal ugoden ohranitveni status vrste, hkrati pa zmanjšal konflikte z ribištvom.
Predlog je naletel na oster odpor okoljskih organizacij. BirdLife International in Wetlands International Europe sta skupaj s še približno 40 nevladnimi organizacijami komisiji in FAO poslala pismi, v katerih opozarjata, da naj bi bil osnutek znanstveno slabo utemeljen, v nasprotju z direktivo o pticah in z ustaljenimi postopki za upravljanje selitvenih vrst. Po njihovem mnenju zmanjšanje populacije ne bi sorazmerno zmanjšalo lokalnih konfliktov, saj bi kormorani, kot oportunistični plenilci še naprej iskali hrano tam, kjer je te največ, ne glede na skupno velikost populacije, razen če bi bila populacija zmanjšana skoraj do izumrtja.
V Sloveniji sta prisotni dve vrsti kormorana, veliki kormoran in pritlikavi kormoran (Microcarbo pygmaeus), a težave z ribištvom in ribogojstvom povzroča izključno veliki kormoran, ki je pri nas skladno z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah zavarovana vrsta . Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP – zdaj Ministrstvo za okolje in prostor) pojasnjuje, da Slovenija nima uradnega stališča glede uvrstitve kormorana med lovne vrste, ker za oblikovanje takega stališča doslej ni bilo potrebe. Evropska komisija namreč še ni uradno vložila predloga za spremembo Priloge II direktive o pticah, kar bi šele sprožilo obveznost oblikovanja slovenskega stališča, čeprav so pobude za spremembo krožile že vrsto let. Namesto sistemskih kvot Slovenija deluje na osnovi posamičnih dovoljenj. Trenutno sta v veljavi dve dovoljenji MNVP za odvzem določenega števila osebkov iz narave, ki se izvajata na več vodotokih po državi, izdani z namenom zagotavljanja koristi varstva ribjih vrst. Zanimivo pa je, da iz uradnih evidenc MNVP v zadnjih dvajsetih letih ni zabeleženih prijav odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki bi jo povzročili kormorani. Edini primer, ko je ribogojnica prejela nadomestilo za škodo na ribah zaradi kormoranov, je bilo v okviru evropskega ribiškega sklada, ker se nahaja na območju Natura 2000.
Ribiška zveza Slovenije pobudo devetih (zdaj skorajda desetih) držav podpira, saj menijo, da bi to zmanjšalo potrebo po zapletenih postopkih odobritve izjemnih posegov, če bi država vnaprej določila ustrezne kvote po regijah. Poleg tega ribiči poročajo, da se odstreli kljub izdanim dovoljenjem zaradi pritiska okoljevarstvenikov v praksi ne izvajajo vedno dosledno. Na drugi strani DOPPS (Društvo za opazovanje in preučevanje ptic) odločno nasprotuje pavšalnemu krivljenju kormorana in opozarja, da so za slabo stanje rib v slovenskih rekah odgovorni predvsem upravljavci voda, saj glavne grožnje predstavljajo prestavljanje rib med porečji, naseljevanje tujerodnih vrst, zajezitve, regulacije rek in onesnaževanje. Kormoran pa po njihovem mnenju ni prepoznan kot dejavnik ogroženosti niti pri eni ribji vrsti v Sloveniji.
Tudi znanstvena literatura o dejanskem vplivu kormorana na ribje staleže ni enotna. Študija na jezeru Ymsen na Švedskem na primer ni zabeležila upada ribjih staležev kljub eni najvišjih gostot gnezdečih kormoranov v tamkajšnjem okolju, raziskava Kuronski laguni v Litvi pa je pokazala zanemarljivo prekrivanje med velikostno selektivnostjo kormoranovega plenjenja in komercialnih mrež. Po drugi strani dolgoletne raziskave na ameriških jezerih Ontario in Oneida, s podatkovnimi nizi, ki segajo več kot štirideset let nazaj, kažejo, da je plenjenje kormoranov pomembno prispevalo k upadu populacij ostrižnikov. Strokovnjaki zato opozarjajo, da je vpliv kormorana močno odvisen od lokalnih razmer, vodnega telesa, sestave plena in gostote populacije. Zaradi tega so enotni, vseevropski sklepi težavni, hkrati pa prav to neenotnost izkoriščajo tako zagovorniki kot nasprotniki strožjih ukrepov.
Evropska komisija je spomladi 2026 naredila delen korak naproti državam članicam. Komisarka za okolje, vodno odpornost in konkurenčno krožno gospodarstvo Jessika Roswall je aprila 2026 predstavila posodobljene smernice za uporabo 9. člena direktive o pticah, ki državam članicam podrobneje pojasnjujejo, kako lahko dosledneje in sorazmerno odobravajo izjeme za regulacijo kormorana, ne da bi pri tem spreminjale njegov pravni status zaščitene vrste. Komisija je hkrati ponovila, da zaenkrat ne namerava predlagati zavezujočega vseevropskega načrta upravljanja.
Prav to stališče je maja 2026 znova izzvala skupina devetih držav članic, ki meni, da so posamični nacionalni ukrepi nezadostni, saj gre za ptico selivko, ki prečka meje in se giblje po vsej celini. Predlagani okvir naj bi temeljil na znanstvenih dokazih, usklajenem spremljanju populacije, skupni metodologiji za oceno škode ter čezmejnem sodelovanju. Posebno pozornost pa naj bi namenil sredozemskim sistemom ribogojstva, kjer so ribe najbolj izpostavljene. Nekatere baltske države so šle še dlje in predlagale uvrstitev kormorana v Prilogo II, del B Direktive o pticah, kar bi ga formalno uvrstilo med vrste, ki jih je dovoljeno loviti.
Glede na dosedanji potek razprave je najverjetnejši scenarij za prihodnje mesece postopen, ne pa radikalen premik. Nadaljnja razprava v Svetu in Parlamentu, morebiten predlog komisije za usklajen sistem spremljanja populacije in ocenjevanja škode ter okrepljeno financiranje raziskav in nesmrtonosnih odvračalnih ukrepov (mrežnih pregrad, nadzemnih žic, akustičnih in vizualnih odvračal), namesto takojšnje odobritve množičnega odstrela na ravni celotne EU. Pritisk nevladnih organizacij bo verjetno ostal močan, kar pomeni, da bo vsak dokončen predlog moral najti občutljivo ravnovesje med cilji direktive o pticah in gospodarskimi interesi ribogojnega ter ribiškega sektorja. Za akvakulturni sektor je jasno predvsem eno, razprava o kormoranu se z majskim pozivom devetih držav ni končala, temveč vstopa v novo, verjetno daljšo fazo usklajevanja na ravni EU.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
