Islandska pobuda 100 % Fish je v ribištvo vnesla logiko, po kateri riba ni več zgolj filet, temveč vir beljakovin, maščob, kolagena, energije in surovin za nove panoge. Model popolne rabe rib se iz severnega Atlantika širi na Škotsko, v Namibijo ter tudi v akvakulturi odpira prostor za krožno gospodarstvo.
V industriji, ki se pogosto meri v tonah, ne v idejah, je dolgo veljalo, da ima kakršnokoli vrednost le polovica ribe. Filet je bil tisti del, ki je nosil dobiček, vse ostalo, glave, kože, plavuti, drobovje in kosti veljajo za odpadek. Toda v zadnjem desetletju se je v severnem Atlantiku zgodila tiha revolucija. Islandski projekt 100 % Fishje pokazal, da je mogoče ribo uporabiti skoraj v celoti in da ima prav tisto, kar smo nekoč zavrgli, največ potenciala.
Islandski konzorcij za modro gospodarstvo, »Iceland Ocean Cluster«, ki povezuje več kot sedemdeset podjetij in raziskovalnih skupin, ocenjuje, da se po svetu vsako leto zavrže približno deset milijonov ton komercialno ulovljenih rib. Ta ogromna količina ne pomeni le gospodarske izgube, ampak tudi ekološko breme. Ko se ribji ostanki vračajo v morje, porušijo prehranske mreže; če končajo na odlagališčih, sproščajo metan, enega najbolj potentnih toplogrednih plinov. Zamisel o uporabi celotne ribe se zato ne nanaša zgolj na dobiček, temveč tudi na okoljsko odgovornost. Islandski pristop, razvit v času, ko so se kvote trsk začele zniževati, je postal model za preostali svet: kako ohraniti gospodarsko vlogo ribištva, ne da bi povečali obremenitev ekosistema.
Na Islandiji ulov trske doseže med 200.000 in 250.000 ton letno, kar pomeni najpomembnejši izvozni izdelek države. V preteklosti je imel ekonomsko vrednost predvsem filet, ki predstavlja približno 45 % mase ribe. Danes islandski predelovalci izkoristijo skoraj 90 % trske, s tem pa je vrednost posamezne ribe precej poskočila. Vodja konzorcija, dr. Alexandra Leeper, je to povzela preprosto: »Kriza spodbuja inovacije. Ker nismo mogli povečati ulova, smo morali iz iste količine narediti več.«. Ključ do uspeha ni bil v novi tehnologiji, ampak v povezovanju. Preden je med ribiči, predelovalci in tehnološkimi podjetji nastal konzorcij »Cluster«, dialoga med temi akterji praktično ni bilo. Vsi so delovali ločeno, vsak v svojem delu verige, brez skupne vizije. Konzorcij je ustvaril prostor, kjer so se lahko prvič srečali ob isti mizi. Izmenjava informacij je hitro prerasla v sodelovanje, nato v zaupanje, iz tega pa so se rodile inovacije.
Sprva so se usmerili v najbolj očitne izboljšave: boljšo avtomatizacijo, natančnejše sortiranje in shranjevanje, manj mehanskih izgub. Toda resnični preskok se je zgodil, ko so začeli iskati nove trge. Ko so v obratih odstranjevali glave trsk, so te končale med odpadki. Vse dokler niso ugotovili, da imajo v Nigeriji izjemno povpraševanje po posušenih ribjih glavah, ključni sestavini tradicionalne jedi. Nenadoma je nekaj, kar je bilo vredno nič, postalo izvozni izdelek. Podoben preobrat se je zgodil pri ribjih jetrih. Iz tradicionalnega olja so islandski biotehnologi razvili nove prehranske dodatke in medicinske pripravke, pri čemer so optimizirali pridobivanje hranil z uporabo encimskih in membranskih postopkov. Kar je nekoč predstavljalo odpadni material, je postalo visokokakovosten vir maščobnih kislin in vitaminov. Danes iz stranskih proizvodov nastajajo pasja hrana, kolagen za kozmetiko in medicino, pa celo usnje iz ribjih kož, ki je hkrati trpežno in estetsko. Islandski oblikovalci ga uporabljajo pri luksuznih izdelkih, kjer nadomešča tradicionalno usnje, simboličen primer, kako se lahko ekologija in estetika združita.
Uspeh islandske pobude se je hitro razširil. Na obeh straneh Atlantika so se začele oblikovati nove mreže, ki posnemajo model sodelovanja med znanostjo in industrijo. V ZDA in Kanadi je pobuda »Great Lakes 100 % Fish« povezala več deset podjetij ob Velikih jezerih, ki so se zavezala, da bodo do konca leta 2025 popolnoma izkoristila vsako ulovljeno ribo. Tudi v Namibiji so po zgledu Islandije ustanovili »Namibia Ocean Cluster«, ki želi zmanjšati zavržke v svoji panogi trske in južnega osliča. Na severu Evrope so islandski strokovnjaki začeli sodelovati z družbo Royal Greenland pri projektu »100 % shrimp«, ki raziskuje, kako izkoristiti lupine hladnovodnih kozic. Ta surovina, ki je do nedavnega pristajala med odpadki, danes postaja vir hitina, gnojil in celo bioplastike.
Zamisel, da »odpadkov ni, obstaja le neizkoriščena vrednost«, se je razširila po vsem svetu. Ponekod so se pobude osredotočile na tradicionalni ulov, drugod na ribogojstvo. Povsod pa je skupna ideja, da mora morska hrana postati del krožnega gospodarstva. Posebej zanimiv primer je Škotska, kjer so islandski pristop sprejeli kot model za lastno industrijo. Organizacija Seafood Scotland je s partnerji, začela pripravljati nacionalni program popolne rabe rib. Cilj je ustvariti t. i. škotski konzorcij, ki bi povezal podjetja, znanost in inovacije ter iskal tržne poti za vse dele ribe, od fileta do drobovja. Škotska ima tudi konkretne primere podjetij, ki so začela delovati po načelih popolne rabe. Podjetje Lunar iz pristanišča Peterhead, ki ima pod svojim okriljem veliko floto ladij tako za priobalni kot pelagični ribolov, je leta 2023 zgradilo lasten obrat za proizvodnjo ribje moke in olja, ki je pridobil certifikat MarinTrust. Ta certifikat zagotavlja sledljivost, odgovorno ravnanje in trajnost pri pridobivanju morskih surovin. Standard, ki ga zahtevajo proizvajalci ribje krme in številni trgovci. S tem je Lunar vzpostavil skoraj popoln krog: njihovi ostanki rib se predelajo v moko in olje, ki ju uporablja podjetje BioMar za izdelavo krme za ribogojnico Scottish Sea Farms. Ta pa prideluje lososa za verigo Marks & Spencer, ki s svojo politiko »Forever Fish« zahteva popolno sledljivost in trajnost. Tako se celoten proces, od ulova do končnega izdelka, sklene v lokalni verigi, z manjšim ogljičnim odtisom in večjo hranilno učinkovitostjo.
Zanimanje za uporabo ribjih ostankov se povečuje, saj gre za ribe, ki so že bile ulovljene, zato je logično, da jih izkoristimo v celoti. Pomembno pa je, da so vsi stranski proizvodi sledljivi do zakonitega in trajnostno upravljanega vira, skladno s kodeksom FAO in lokalno zakonodajo. Prav ta »krožni« način razmišljanja želi Seafood Scotland razširiti po vsej industriji. Ne kot okoljsko geslo, temveč kot poslovni model, ki zmanjšuje izgube, ustvarja nova delovna mesta in povečuje vrednost celotne verige. Čeprav se je islandska pobuda rodila iz ribištva, so se njena načela hitro razširila tudi na ribogojstvo. Prav v gojenih sistemih je vprašanje odpadkov še posebej aktualno, saj gre za panogo, ki vedno išče ravnotežje med gospodarsko učinkovitostjo in okoljskim vplivom. Industrija danes razume, da z zmanjšanjem odpadkov ne pridobiva le moralne kredibilnosti, temveč tudi konkurenčno prednost.
V zadnjem poročilu islandskega konzorcija je bilo poudarjeno, da se program 100 % Fish usmerja k novi fronti, akvakulturnemu mulju oziroma t. i. blatu. Gre za mešanico ostankov krme, ribjih iztrebkov in organskih ostankov, ki se kopiči v usedalnikih gojitvenih bazenov. Za mnoge ribogojnice je to še vedno problematičen odpadek, a islandski raziskovalci v njem vidijo surovino. Po njihovem prepričanju je v blatu ujeta vrednost hranil, ki jih je mogoče ponovno uporabiti. Na Islandiji že potekajo poskusi, kako iz takšnih usedlin pridobiti fosfor, dušik in organske spojine za uporabo v gnojilih ali pa ga uporabiti v proizvodnji bioplina. S tem bi ribogojstvo postalo dejanski člen krožnega sistema, kjer se hranila, ki so enkrat zapustila ribo, vrnejo nazaj v kmetijstvo oz. energetski tok. Ideja, da iz ostankov akvakulture nastane hranilo za rastline, zapira biološki krog in hkrati zmanjšuje emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo pri skladiščenju odpadkov. Koncept »nič odpadkov« v akvakulturi pomeni več kot le tehnično izboljšavo. Gre za spremembo razmišljanja: ribogojnica ni več končni člen prehranske verige, temveč del ekosistema, ki vrača, kar prejme. To se vse bolj kaže tudi v industrijski praksi. Podjetja, kot je BioMar, že vključujejo ribje ostanke, drobovje in ostanke filejev v svoje formule za krmo, kar zmanjšuje pritisk na ulov rib za moko in olje. S tem se kroženje zapira tudi znotraj same akvakulturne verige: od rib, ki služijo hrani ljudem, do rib, ki hranijo druge ribe. Sodobne tehnologije omogočajo, da se hranilne snovi ohranijo v visokokakovostni obliki, kar pomeni boljše prehranske vrednosti in nižji okoljski odtis. Tako se že danes ustvarjajo modeli, v katerih se skoraj vsak gram beljakovin in lipidov uporabi večkrat.
Zamisel o popolni izrabi ribe se vse bolj prepleta z biotehnologijo. Stranski proizvodi rib so bogat vir kolagena, omega-3 maščob in peptidov z dokazanimi koristmi za zdravje. Farmacevtska in kozmetična industrija sta zato postali ključna partnerja ribogojstva, saj iz bioloških ostankov ustvarjata izdelke z visoko dodano vrednostjo. Na Islandiji iz ribjih kož pridobivajo kolagen, ki ga uporabljajo pri celjenju ran in v estetski medicini. Pobude, ki izhajajo iz projekta 100 % Fish, danes že vplivajo na strategije mnogih evropskih držav. Škotska, Norveška in Danska razvijajo nacionalne načrte za zmanjševanje odpadkov v predelavi rib, pri čemer sodelujejo tudi ribogojnice. V teh načrtih so vključene raziskave, kako uporabiti toplotno energijo iz odpadnih vod, kako iz ribjih kosti pridobivati minerale, in kako iz ribjih lusk izdelati bioplastiko. Za države, kot je Slovenija, so takšni pristopi vse bolj relevantni. Čeprav domače ribogojstvo deluje v manjšem obsegu, so izzivi podobni; visoki stroški krme, energijska poraba, ravnanje z odpadnimi vodami. Model popolne rabe ribe ponuja zamisel, kako izboljšati ekonomiko proizvodnje brez povečevanja obsega. Namesto večjih količin, več vrednosti. V slovenskih ribogojnicah, kjer prevladuje vzreja postrvi, bi bilo mogoče večji poudarek nameniti predelavi stranskih produktov: iz ribjih glav in hrbtenic bi se lahko pridobival ribji kolagen, maščobe in gnojila za akvaponiko. Nekateri evropski pilotni projekti so že pokazali, da se iz ostankov lahko pridobi do 15 % dodatne ekonomske vrednosti brez dodatnega ulova ali povečanja proizvodnje. Hkrati pa se s tem zmanjšuje okoljska obremenitev, saj bi ribogojnice, ki bi predelale lastne odpadke, zmanjšale količino organskega materiala v odpadnih vodah. V kombinaciji s sonaravnimi rešitvami, kot so biološke čistilne naprave ali rastlinski filtri, bi lahko slovenske ribogojnice postale zgled učinkovite akvakulture.
Konzorciji, kot je Iceland Ocean Cluster, ne delujejo le kot razvojne pisarne, temveč kot stičišča znanja, kjer se ideje preizkušajo v praksi in kjer neuspeh ni stigma, temveč del procesa. Takšna okolja bi lahko koristila tudi slovenski akvakulturi. Povezava med ribogojci, živilsko industrijo in biotehnološkimi podjetji bi omogočila razvoj novih izdelkov in postopkov, od lokalno pridelanih prehranskih dodatkov do kozmetike in naravnih gnojil. Slovenija ima močno raziskovalno bazo, zato bi z manjšimi pilotnimi projekti lahko testirala modele, ki so se na Islandiji že izkazali. V ozadju vseh teh pobud je preprosta filozofija: narava ne pozna odpadkov. V ekosistemu ima vsak material svoj nadaljnji namen. Industrijska proizvodnja rib, ki bo to načelo ponotranjila, se lahko spremeni iz linearne v krožno. Iz sistema »vzgoji, predelaj, zavrzi« v sistem »vzgoji, uporabi, povrni«. Islandski pristop 100 % Fish ni le tehnična inovacija, temveč nova etika rabe morskih virov. V času, ko se prehranski sistemi soočajo z vprašanjem trajnosti, ponuja praktičen odgovor: več ni nujno bolje; boljše je tisto, kar traja in kar ne zapravlja.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
