Zaprtje Hormuške ožine ni povzročilo le dražjega goriva, temveč je pretreslo celotno verigo od ribolova do akvakulture. Višji stroški goriva, krmil, dodatkov in gnojil razkrivajo, kako ranljiv je evropski sektor, ko se energijski pretres hitro prelije v dražjo hrano in negotovo oskrbo.
Konec februarja 2026 sta ameriška in izraelska vojska sprožili obsežne zračne napade na Iran, na kar je Teheran odgovoril z zaprtjem ključne morske poti v Perzijskem zalivu – Hormuške ožine. Gre za trgovsko pot, prek katere se pretaka približno 27 % svetovnega izvoza nafte in 20 % utekočinjenega zemeljskega plina. Po podatkih FAO skoznjo potuje tudi med 20 % in 30 % svetovnega izvoza gnojil (urea, amoniak, fosfati in žveplo). Napadi na tankerje in posledično zaprtje koridorja sta podvojili zavarovalne premije, zato je promet v kratkem upadel za več kot 70 %. Energetski šok se je takoj odrazil v cenah – zahodnoteksaška nafta (WTI) je poskočila z okoli 65 USD na sod na 95 USD, evropske cene zemeljskega plina so presegle 50 EUR/MWh, medtem pa so se na svetovnih borzah zvišale cene gnojil.
Zaprtje Hormuške ožine za evropsko ribištvo in akvakulturo poleg podražitve goriva pomeni tudi oteženo dobavo krmil in gnojil, ter razkriva kako tesno so morski in prehranski sistemi povezani z energetskimi tokovi. Kratkoročno se ribiške flote spopadajo z višjimi stroški dizla in logističnimi motnjami. Srednjeročno se spremenjena dobavna veriga krmnih surovin in gnojil preliva v višje stroške proizvodnje ter negotovost glede dostopnosti. Dolgoročno pa kriza odpira širše vprašanje energetske preobrazbe in ranljivosti industrije, ki je še vedno odvisna od fosilnih goriv in uvoženih surovin.
Po prvih tednih spopadov, ko je postalo jasno, da do hitre razrešitve konflikta ne bo prišlo, so cene dizelskega goriva poskočile. Ker gorivo predstavlja 30–50 % operativnih stroškov majhnih ribiških plovil, je ta skok neposredno zmanjšal dobičkonosnost flote. EU se močno zanaša na uvoženi dizel in utekočinjen zemeljski plin; približno 8 % evropskega LNG potuje prek Hormuške ožine. Terminske cene plina v Evropi so se marca 2026 zvišale za več kot 60 %, kar je skupaj z dražjim dizlom povzročilo, da so številni ribiči v Španiji, Franciji in Italiji začasno ostali doma, saj prodajne cene rib niso pokrile stroškov.
Posledice so bile posebej izrazite v državah z energijsko intenzivnimi flotami, kot so kočarice. Predstavnik nizozemskega združenja VisNed je za Reuters povedal, da 80–90 % teh plovil v tednu po začetku vojne ni izplulo. Teden prej so tedenski računi za gorivo znašali 12 000–13 000 EUR, po podražitvah pa so se približali 30 000 EUR – znesku, ki je primerljiv s celotnim prihodkom plovila. Pri takšnih stroških so kapitani raje ostali v pristanišču, kar se je neposredno poznalo tudi na cenah rib. Na dražbah se je cena morskega lista v nekaj dneh povzpela z okoli 12 EUR na 18 EUR na kilogram.
Na svetovni ravni so se cene dizelskega goriva v Aziji in Afriki dvignile za 60–120 %, kar je skrajšalo domet plovbe in znižalo dohodke. Povišani stroški energentov so tako v Evropi kot v državah v razvoju ponovno spodbudili razmišljanje o alternativnih pogonih in optimiziranju potovanj ter zmanjšali ponudbo svežih rib na trgu. V nekaterih skupnostih so se pojavile socialne stiske in celo povečana uporaba nezakonite opreme za nadomestitev izgubljenega dohodka. S tem se lahko poslabša stanje ribjih populacij in ogrozi trajnostni ribolov.
Predsednica Odbora za ribištvo Evropskega parlamenta Carmen Crespo Díaz je že v začetku aprila pozvala k uporabi izrednih mehanizmov za podporo ribičem. Nestabilnost na Bližnjem vzhodu in rast cen nafte neposredno ogrožata gospodarsko vzdržnost številnih plovil in zaposlitve v obalnih skupnostih. Prizadevala si je za sprostitev sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (EMFAF), ki ima do leta 2027 proračun v višini 6,1 mrd EUR. Predlagala je tudi začasno prilagoditev pravil o državni pomoči, da bi države članice lahko subvencionirale gorivo. Evropsko združenje ribičev (Europêche) je opozorilo, da zaradi visokih cen goriva številne posadke morda ne bodo več izplule, kar bi lahko motilo oskrbo evropskega trga z ribami.
Francija in Španija sta hitro uvedli ciljno usmerjene podporne ukrepe. Francoska vlada je obljubila 0,20 EUR povračila na liter dizla, v okviru 70‑milijonskega paketa, namenjenega predvsem ribiškim plovilom. Španija je napovedala 25 mio EUR nepovratnih sredstev za ribiško floto kot del širšega paketa v vrednosti 877 mio EUR, ki pokriva podražitve energentov in logistične motnje. Čeprav so ti zneski glede na skupne stroške majhni, zagotavljajo nekaj likvidnosti za premostitev najhujšega cenovnega skoka.
Zaradi vojne in posledičnega zaprtja ožine niso prizadeti le ribiči, temveč tudi različni segmenti akvakulture. Krmne surovine in energija predstavljajo glavnino stroškov pri gojenju rib, zato se motnje v oskrbi in podražitve močno poznajo na rentabilnosti. Evropska industrija krmil je precej odvisna od uvoza soje, koruze, oljne repice, ribje moke ter številnih vitaminskih in mineralnih dodatkov. Zaprtje Hormuške ožine je ponovno pokazalo ranljivost takšne enostranske oskrbe. Strokovno poročilo EW Nutrition opozarja, da so v segmentu dodatkov (aminokisline, vitamini, encimi, probiotiki) najpomembnejši dobavitelji na Kitajskem, v EU in ZDA. Poročilo poudarja, da vsesplošen dvig cen nafte (100–120 USD za sod) pomeni 20–40‑odstotni skok energetskih stroškov pri proizvodnji teh dodatkov. Zaradi tega ter logističnih motenj so se cene aminokislin (npr. lizina in metionina) ter vitamina A povečale za 25–60 %. Pritisk se pozna tudi pri fosfatnih dodatkih. Za evropske proizvajalce krme se to odraža v višjih stroških vhodnih surovin. Podjetja so prisiljena iskati alternativne dobavitelje (npr. večja uporaba lokalne soje in stranskih produktov oljnic) ter optimizirati recepture krmil. Nekateri proizvajalci so začeli povečevati uporabo žitaric, kot sta pšenica in ječmen, ker so cene soje in koruze bolj volatilne. Vendar pa te prilagoditve zahtevajo čas in naložbe v raziskave, da se ohrani ustrezna hranilna kakovost krme.
Zaradi zaprtja Hormuške ožine je moteno tudi svetovno tržišče gnojil. Kot opozarja blog mednarodnega inštituta IFPRI, skozi ožino potuje 20–30 % svetovnega izvoza gnojil. Proizvajalci gnojil v Katarju, Savdski Arabiji in Omanu pošiljajo ureo, diamonijev fosfat (DAP) in amonijak v Evropo. Po podatkih IFPRI so cene uree narasle na več kot 590 USD/t, kar je 19‑odstotni skok v enem tednu, medtem ko se je DAP podražil na 655 USD/t. Te podražitve vplivajo tudi na ribjo krmo, saj se večina krmnih surovin goji na poljih, ki zahtevajo gnojila. Višji stroški gnojil lahko zmanjšajo evropsko pridelavo koruze in soje, kar pomeni večji uvoz iz Južne Amerike ali Azije – z vsemi spremljajočimi logističnimi tveganji.
Proizvodnja brancina in orade v Sredozemlju je močno odvisna od krme, ki vsebuje ribjo moko in ribje olje. Analize misPeces kažejo, da so cene standardne ribje moke v zadnjem četrtletju 2025 poskočile z 1 350–1 450 USD na skoraj 2 000 USD/t, medtem ko so kakovostnejši razredi dosegli 2 100–2 200 USD/t. Vsakršno pomanjkanje certificiranih morskih surovin lahko poveča odvisnost evropskih proizvajalcev od uvoza. Pri brancinu in oradi, kjer se v krmi uporablja več rastlinskih beljakovin, 10‑odstotno povečanje stroškov ribje moke in olja dvigne končno ceno krme za približno 1–2,5 %. Ribogojci postrvi uporabljajo krme z višjo vsebnostjo ribje moke in olja, zato so še bolj izpostavljeni povišanju cen morskih surovin. Hkrati poročilo irske agencije BIM o kopenski akvakulturi navaja, da krmni stroški predstavljajo približno 23 % vseh stroškov, energija pa okoli 9 %. Če k temu dodamo še logistične motnje in podražitev dodatkov, lahko pričakujemo postopno rast cen filejev in celih rib na trgu.
Energija je pomemben strošek tudi pri oskrbovanju kletk z ladjami. Poročilo Evropske komisije o energetski tranziciji ugotavlja, da fosilna goriva za oskrbne ladje predstavljajo velik delež porabe pri morskih ribogojnicah in da so zato naložbe v električne čolne in solarno energijo nujne.
Gojišča školjk so manj odvisna od krmil, vendar zelo občutljiva na ceno dizla in elektrike. Študija projekta SUCCESS kaže, da energijski stroški v celotni prodajni vrednosti predstavljajo približno 3 % pri francoskem priobalnem sistemu »bouchot«, 11 % pri nizozemskem gojenju na dnu in kar 18 % pri grškemu dolgolinijskemu sistemu. Italijanske dolgolinijske školjkarne so, zaradi pomika gojišč prek treh navtičnih milj, prav tako zabeležile rast energijskih izdatkov. Višja cena goriva močno prizadene predvsem sisteme daleč od obale. Ker se školjke večinoma izvažajo v sveži obliki, jim logistične zamude podaljšujejo pot do trga in zmanjšujejo svežino. Možna posledica so višje cene školjk za potrošnike, ob hkratno manjših maržah za proizvajalce.
Ena izmed ključnih dolgoročnih posledic konflikta je pospešena preobrazba energetskih sistemov. Evropska komisija poudarja, da je treba zmanjšati odvisnost sektorja od fosilnih goriv, tako zaradi podnebnih ciljev kot zaradi odpornosti na geopolitične šoke. Komisar za okolje Kadis je opozoril, da se morajo države hitreje odmakniti od energije, ki temelji na nafti in plinu, saj se sicer stalno ponavljajo cenovni šoki. Ribiška plovila so že začela preizkušati hibridne ali električne pogone ter jadralne asistence (npr. zmaj za vleko) za zmanjšanje porabe goriva. Nekatera podjetja vlagajo v uporabo biogoriv iz alg, ribjih olj ali odpadnih maščob. V sektorju akvakulture se veča zanimanje za recirkulacijske sisteme (RAS), ki omogočajo gojenje rib v zaprtih bazenih s kontrolirano porabo vode in energije. Čeprav so ti sistemi energetsko zahtevni, omogočajo boljši nadzor nad okoljem in manjšo odvisnost od okoljskih razmer ter cen goriva. Nove tehnologije, kot so plavajoče fotovoltaične naprave, bi lahko oskrbovale RAS z obnovljivo energijo.
Visoke cene energije so ponovno sprožile razpravo o ravnotežju med podnebnimi politikami in gospodarsko konkurenčnostjo. Reuters je poročal, da bi EU zaradi energetske krize lahko začasno upočasnila izvajanje nekaterih podnebnih ukrepov, vključno s strožjimi cilji energetske učinkovitosti in mehanizmom za ogljično prilagoditev na mejah. Nemška ministrica za gospodarstvo je dejala, da je EU precenila trajnostnost in podcenila cenovno dostopnost ter da bo potrebno ponovno premisliti subvencije za obnovljive vire. To bi lahko vplivalo tudi na akvakulturne projekte, zlasti tiste, ki se zanašajo na državne naložbe v obnovljive vire. Poleg tega naraščajoče cene hrane in rib lahko povečajo socialno neenakost. Po podatkih FAO je bila do marca 2026 globalno cena hrane 2,4 % višja kot prejšnji mesec, deloma prav zaradi dražjih energentov in gnojil. Za evropske potrošnike bo to pomenilo dražje morske proizvode in posledično znižanje porabe. Za ribiče in ribogojce pa višje maloprodajne cene ne pomenijo nujno višjih zaslužkov – v mnogih primerih cene odkupov na pomolih ostajajo nizke, medtem ko trgovci in predelovalci poberejo večino marže.
Vojna proti Iranu je razkrila, kako tesno so povezani energetski, prehranski in prav tako akvakulturni sistemi. Kratkoročno je povzročila skok cen goriva, logistične motnje ter pritisk na ribištvo in akvakulturo Srednjeročno se kaže, da so verige dobave krmnih surovin in dodatkov preveč odvisne od posameznih regij, zlasti Kitajske in Bližnjega vzhoda, kar vodi v podražitve krmil in s tem višje stroške akvakulture. Dolgoročno bo nujno pospešiti energetsko preobrazbo, diverzificirati oskrbo in okrepiti odpornost na geopolitične šoke.
Kriza je obenem osvetlila tudi povezanost prehranskega sistema z industrijo fosilnih gnojil. Kot poudarja Greenpeace, skoraj polovica svetovne hrane temelji na sintetičnih gnojilih, katerih proizvodnja in transport sta energetsko potratna ter ranljiva za geopolitične šoke. Dolgoročno bo zato poleg energetskega prehoda potrebno razmisliti o agroekoloških praksah in zmanjšanju odvisnosti od kemičnih vnosov. Za evropsko ribištvo in akvakulturo bo ključno, da se prilagodi tem novim razmeram. Vprašanje ni, ali se bodo cene energentov spet stabilizirale, ampak kako hitro in učinkovito se bodo sektor in države odzvali z inovacijami, sodelovanjem in pametnim upravljanjem. Le tako bo mogoče ohraniti prehransko varnost in oživiti obalne skupnosti v času vedno pogostejših globalnih kriz.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
