Na nekaj kvadratnih kilometrih Piranskega zaliva nastajajo trije precej različni poskusi. Prvi pod vodo preverja, ali lahko infrastruktura na ribogojskem območju postane tudi življenjski prostor in podlaga za gojenje novih vrst. Drugi na delujočo ribogojnico pripelje obiskovalce ter jim proizvodnjo pokaže od blizu. Tretji iz Jernejevega kanala odstranjuje invazivno modro rakovico in išče način, kako bi del stroškov njenega nadzora lahko pokrila lokalna gastronomija. Na kongresu Aquaculture Europe 2026 v Ljubljani so bili vsi trije predstavljeni kot različne poti razvoja majhne obalne akvakulture.
Najbolj neposredno se s samo zasnovo proizvodnega prostora ukvarja Morska oaza Piran. Med letoma 2024 in 2026 so na obstoječem območju za akvakulturo postavili štiri podvodne strukture, ki se razlikujejo po obliki, materialu in prostorski zapletenosti. Uporabili so beton, apnenec, kovinske in mrežaste dele, tridimenzionalne oblike po vzoru naravnih struktur ter vrvne module, na katere se lahko naselijo školjke in drugi organizmi.
Osnovna zamisel je preprosta. Na pretežno muljastem morskem dnu je trdnih površin malo, zato nova struktura takoj ponudi prostor organizmom, ki se morajo nekam pritrditi ali pa potrebujejo skrivališča. Na objektih so že opazili spužve, plaščarje, ostrige, klapavice, pokrovače, mnogoščetince, mahovnjake in alge. Na njih so se pojavila jajčeca polžev in lignjev, okoli struktur pa ribe in raki. Posebej zanimivo je spontano naseljevanje komercialno zanimivih pokrovač Mimachlamys varia in Aequipecten opercularis, saj bi lahko naravni nasad v prihodnje postal vir mladic za nadaljne gojenje.
Za zdaj so to predvsem terenska opažanja. Sistematično spremljanje z videom, podvodno fotografijo in daljinsko vodenimi podvodnimi vozili šele vzpostavljajo, zato še ni mogoče trditi, da Morska oaza povečuje biotsko raznovrstnost ali izboljšuje proizvodnjo. Razlikovati bo treba med preprostim naseljevanjem novih površin in dejanskim ekološkim učinkom, spremljati spremembe skozi čas ter rezultate primerjati z območji brez novih struktur.
Prav takšno preverjanje postaja osrednja tema regenerativne akvakulture tudi drugod. V sektorski razpravi se izraz uporablja za sisteme, ki ne skušajo samo zmanjšati škode zaradi proizvodnje, ampak naj bi z gojenjem školjk, alg in drugih organizmov z nižjih trofičnih ravni hkrati opravljali nekatere ekološke funkcije. Tak pristop lahko opišemo kot premik od modela “manj škodljive” akvakulture, k sistemom, v katerih se hranila med različnimi skupinami organizmov ponovno uporabijo. Evropski projekti že razvijajo tudi protokole, s katerimi bi takšne koristi sploh lahko izmerili.
Podatki z nekaterih obstoječih školjčišč kažejo, da ta zamisel ni brez podlage. Na veliki farmi klapavic so po sedmih letih gojenja pod gojitvenimi linijami odkrili nastanek biogenega grebena ter večjo številčnost in pestrost nekaterih skupin živali kot na primerjalnih območjih. Raziskave na farmah klapavic in alg na Novi Zelandiji so prav tako pokazale, da lahko takšni sistemi služijo kot prehranjevališče in skrivališče za prostoživeče ribe. Vendar učinek ni povsod enak. Primerjalne raziskave iz ZDA niso zaznale enako izrazitega povečanja številčnosti živali, kar potrjuje, da so rezultati močno odvisni od okolja, vrste gojenja in trajanja postavitve.
Pri Morski oazi bo treba spremljati še eno, nekoliko manj prijetno možnost. Nova analiza raziskav umetnih morskih struktur, objavljena leta 2026, je pokazala, da je bila na njih številčnost tujerodnih vrst v povprečju večja kot na naravnih grebenih, čeprav skupno število tujerodnih vrst ni bilo večje. Sveža trdna površina torej ne izbira med domačimi in prišleki. V okolju, kjer so tujerodne vrste že prisotne, lahko dober habitat dobi tudi organizem, ki ga tam ne želimo. Prav zato bo pri takšnih projektih poleg skupne biotske pestrosti smiselno spremljati tudi izvor vrst, ki strukture naseljujejo.
Na istem prostoru podjetje Fonda opravlja še en alternativni način rabe prostora. Ribogojnica, ki deluje od leta 2003, ni povečala svoje turistične vrednosti z dodatno proizvodnjo, ampak je v izdelek vključila to, kar je imela že na voljo in sicer, morje, gojitvene kletke, znanje zaposlenih, lokalno hrano in zgodbo o proizvodnji. Obiskovalci se z ladjo odpeljejo iz Seče do ribogojnice, kjer spoznajo izbor mladic, krmljenje, rast, gostoto naselitve, dobrobit rib, sledljivost in ravnanje z okoljem. Na poti vidijo tudi gojenje klapavic, obisk pa se konča z okušanjem lokalnih proizvodov. Razlika od običajnega ogleda znamenitosti je v tem, da obiskovalec pride v delujoč proizvodni obrat. Lahko vidi, kako ribe dejansko gojijo, in vprašanja postavi ljudem, ki to delo opravljajo. Za majhno ribogojnico je to dodaten vir prihodkov, ki ni neposredno vezan na količino prodanih rib. Hkrati pa poveže ribogojstvo z gostinstvom, turizmom in lokalno identiteto.
Raziskava Univerze na Primorskem iz leta 2024 je med štirimi turističnimi doživetji Pirana in Portoroža vključila tudi Fonda Fish Garden. Med 230 anketiranci je dosegel povprečno oceno edinstvenosti 4,00 od 5. Najvišje ocenjena želja obiskovalcev v celotni raziskavi pa je bila, da bi med doživetjem bolje spoznali lokalno ponudbo, tradicijo in zgodovino kraja. Raziskava ni merila, ali obisk ribogojnice spremeni razumevanje akvakulture, zato iz nje tega učinka ni mogoče izpeljati. Pokaže pa, da sta lokalnost in vsebina, iz katere se obiskovalec nekaj nauči, pomemben del turistične vrednosti takšnega proizvoda.
Bolj neposreden odgovor prihaja iz Škotske. Raziskovalci so leta 2023 anketirali 200 turistov na morskih izletih pri Obanu, kjer plovila obiskujejo tudi ribogojnice. Večina je sobivanje turizma in akvakulture sprejemala pozitivno. Zanimanje za učenje in druženje je bilo povezano z boljšim odnosom do vključevanja akvakulture v turistične izlete, pozitiven odnos do takšne izkušnje pa tudi z večjo pripravljenostjo poseči po lokalno gojenih vodnih organizmih. To je pomembno predvsem zato, ker se odnos javnosti do akvakulture ne oblikuje samo iz podatkov o emisijah, porabi krme ali zdravstvenem stanju rib. Raziskave družbene sprejemljivosti kažejo, da so pomembni tudi zaupanje, izkušnja z dejavnostjo in kakovost stika z ljudmi, ki jo izvajajo. Pri manjših ribogojnicah je lahko neposreden stik z lokalnim okoljem celo ena njihovih večjih prednosti.
Na kongresu je bil prikazan še tretji piranski primer alternative rabe zmogljivosti, oziroma izrabe invazivne vrste. Atlantsko modro rakovico (Callinectes sapidus) so v slovenskem morju prvič zanesljivo potrdili marca 2019. Do leta 2021 so bili zapisi še redki, danes pa jo v Jernejevem kanalu pri Seči lovijo dovolj redno, da je mogoče izvajati načrtovano odstranjevanje. Od oktobra 2025 do julija 2026 so v okviru projekta »Slastna invazija« (iz projekta CLLD iz P ESPRA 21-27) izvedli 41 odstranjevanj oziroma vzorčenj in ujeli 1.176 rakovic. Večina je bila odraslih, med ulovom pa je bilo skoraj trikrat več samcev kot samic. Število ujetih živali se je proti sredini leta 2026 zmanjševalo, vendar lovni napor ni bil dovolj standardiziran, da bi iz tega lahko sklepali o zmanjšanju populacije.
Projekt je odstranjevanje povezal z dvema dejavnostnima. Šest lokalnih restavracij je pripravilo 15 jedi iz modre rakovice, na 15 izobraževalnih dogodkih pa je sodelovalo 225 ljudi, večinoma šolarjev, njihovih staršev in učiteljev. Namen ni bil samo poiskati kupca za ulov, ampak obiskovalcem pokazati, kaj pomeni prihod invazivne vrste in zakaj jo odstranjujejo.
Primeri iz Italije kažejo, zakaj je takšno ukrepanje smiselno začeti zgodaj. V lagunah delte Pada je modra rakovica leta 2023 povzročila velike izgube mladih in tržnih školjk veneric, ponekod do popolnega propada gojenih populacij. V Sacca di Goro se je proizvodnja školjk ob širjenju rakovice zmanjšala za 71,8 odstotka, kar so raziskovalci ocenili na približno 65 milijonov evrov izgube na leto. Italijanska izkušnja hkrati opozarja, da trženje invazivne vrste samo po sebi ni rešitev. Prihodki iz nove verige modre rakovice so bili v Sacca di Goro leta 2023 še pozitivni, približno 410.000 evrov, že naslednje leto pa so zaradi padca cen in stroškov odstranjevanja zdrsnili približno 710.000 evrov v minus. Škoda na školjkarstvu je bila nekaj velikostnih razredov večja od prihodkov. Kupci modre rakovice sicer ne zavračajo. V raziskavi opravljeni med 2.040 Francozi jih je 96 odstotkov izrazilo pripravljenost podpreti odstranjevanje rakovice tudi z njenim nakupom in uživanjem. Podobno je raziskava v Apuliji pokazala precejšen tržni interes za sveže in večje osebke. To pomeni, da gastronomija lahko pomaga financirati usmerjeno odstranjevanje, ne pomeni pa, da lahko trg invazijo obvlada sam.
V Jernejevem kanalu je dodatna ovira zakonodaja. Ker območje spada v zavarovano območje in se rakovice odstranjujejo na podlagi dovoljenja za raziskovalne oziroma upravljavske namene, takšnega ulova trenutno ni mogoče normalno prodajati. Avtorji raziskave zato predlagajo omejeno izjemo, po kateri bi bilo mogoče na trg dati le sledljive rakovice, odstranjene v okviru odobrenega programa. Ta omejitev je pomembnejša, kot se zdi. Če bi modra rakovica postala običajen ribolovni vir, bi lahko nastal gospodarski interes, da populacija ostane dovolj velika za nadaljnji ribolov. Cilj upravljanja invazivne vrste pa je prav nasproten. Zato je vloga trga smiselna predvsem z vidika pomoči pri financiranju nadzora in ne kot vir dolgoročnega ohranjanja staleža.
Vsi našteti primeri kažejo, kako lahko drugače lahko raste majhna obalna akvakultura. Na prostorsko omejeni slovenski obali dodatne vrednosti ni nujno mogoče iskati samo v novih kletkah in večji količini rib. Isti prostor lahko postane poskusno območje za nove vrste gojenja, habitat, učilnica, turistični proizvod in kraj za upravljanje sprememb v morskem ekosistemu.
Prav Piranski zaliv je zaradi svoje majhnosti za takšne poskuse zanimiv. Rezultati so hitro vidni, različne dejavnosti pa so dovolj blizu, da jih je mogoče povezovati. Toda pri vseh treh primerih ostaja merilo enako, dobra zgodba še ni dokaz uspeha. Pri Morski oazi bo treba ekološke koristi izmeriti in preveriti tudi tveganje za tujerodne vrste, pri turizmu ugotoviti, kaj obiskovalci dejansko odnesejo od obiska, pri modri rakovici pa spremljati, ali odstranjevanje res zmanjšuje pritisk populacije. Šele takšni podatki bodo pokazali, katere od piranskih zamisli so zanimiv lokalni poskus in katere bi bilo smiselno prenesti tudi drugam.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
