Na zasedanju Evropske svetovalne komisije za sladkovodni ribolov in akvakulturo (European Inland Fisheries and Aquaculture Advisory Commission – EIFAAC), ki je potekalo med 9. in 11. oktobrom 2024 v Puli na Hrvaškem, so se zbrali strokovnjaki, odločevalci in raziskovalci iz 28 držav članic s področja celinskega ribištva in sladkovodne akvakulture, ter razpravljali o izzivih in priložnostih sektorja. Skupno je bilo na dogodku okoli 50 udeležencev, vključno z opazovalci, ob podpori Univerze v Zagrebu (Fakulteta za kmetijstvo) ter hrvaškega Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Simpozij, ki je potekal pred samim zasedanjem komisije, je oblikoval znanstveni okvir in pripomogel k razpravam, ki so nato vplivale na končno obliko »Deklaracije o prihodnosti sladkovodne akvakulture v Evropi«, katera je del resolucij Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO). Deklaracija, objavljena kot priloga G k poročilu zasedanja, obravnava ključne težave, razvojne priložnosti in konkretna priporočila za revitalizacijo in trajnostno prihodnost sektorja. V dokumentu so tudi nove resolucije, ki štejejo kot strateške usmeritve za izvajanje politik in programov v prihodnjih letih. Sladkovodna akvakultura v območju EIFAAC, kar v praksi pomeni države Evrope s Turčijo, še vedno predstavlja pomemben sektor z letno proizvodnjo, ki presega 460.000 ton sladkovodnih rib in vrednostjo nad 1,8 milijarde ameriških dolarjev. Glavni gojeni vrsti sta šarenka , ki predstavlja približno 67 % količinske proizvodnje in okoli 65 % vrednosti, ter krap, s približno 16 % količinske proizvodnje in 14 % vrednosti. Skupno ti dve vrsti predstavljata več kot 80 % vrednosti celotne sladkovodne akvakulture v regiji. Med ostalimi pomembnimi gojenimi vrstami so še severnoafriški čopovec, srebrni tolstolobik, beli amur, evropska jegulja in različne vrste jesetrov.
Kljub temu, da gre za sektor z obsežno proizvodnjo in gospodarsko težo, je v večini evropskih držav zaznati stagnacijo ali celo upad proizvodnje v zadnjih desetletjih. Edina izjema je Turčija, kjer je kombinirana proizvodnja salmonidov in ciprinidov v letu 2023 dosegla 156.647 ton – rast, ki v evropskem kontekstu precej izstopa.
V razpravi so udeleženci izpostavili številne prepletene izzive, ki ovirajo rast in razvoj sladkovodne akvakulture. Ena temeljnih težav je pomanjkanje ustreznih količin vode primerne kakovosti za akvakulturo, zlasti v sušnih obdobjih in regijah, kjer so potrebe po vodi iz kmetijske, industrijske in urbanistične rabe velika konkurenca akvakulturnemu sektorju. Stroga okoljska zakonodaja in vedno večja birokracija ustvarjata ovire pri pridobivanju dovoljenj, podaljšujeta postopke in povečujeta stroške. Prepoznana je bila tudi škoda, ki jo povzročajo plenilci, predvsem ribojede ptice (npr. kormoran), kjer se ocenjujejo izgube povečini na rekreativnem ribolovnem sektorju v več sto milijonih evrov letno; v letu 2023 in 2024 so ti stroški v Evropi znašali več kot 350 milijonov evrov letno.
Velik izziv predstavlja tudi premajhna raznolikost proizvodnje – v ospredju sta še vedno postrv in krap, medtem ko potencial za gojenje drugih vrst ni dovolj izkoriščen. Podnebne spremembe vplivajo na višanje temperature vode, pogostejše poplave, občasno cvetenje modro-zelenih alg in stratifikacijo v globokih ribnikih z območji brez kisika, kar pri gojenih organizmih povzroča stres in zmanjšuje proizvodno stabilnost. Zdravje in dobrobit rib ostajata ranljivi področji, zlasti zaradi povišanega tveganja bolezni in prisotnosti patogenov; potreba po biološki varnosti, cepljenju in uporabi probiotikov tako še nikoli ni bila bolj očitna. Prav tako sektor ostaja pogosto podcenjen s strani vlad in politik — brez ustreznega priznanja in strokovne podpore težko dobiva sredstva in politični prostor za trajnostni razvoj. V deklaraciji je veliko pozornosti prav zaradi tega razloga namenjene komunikaciji in družbeni sprejemljivosti. Sladkovodna akvakultura je v mnogih evropskih državah še vedno podcenjena ali pa napačno dojeta kot okoljsko obremenjujoča dejavnost. Eden ključnih ciljev EIFAAC je izboljšati razumevanje, da sodobno ribogojstvo, če je pravilno upravljano, prispeva k ohranjanju voda, varovanju habitatov in krepitvi podeželskih skupnosti. Poudarja se pomen izobraževalnih programov, praktičnih delavnic in promocijskih kampanj, ki bi potrošnikom približale prednosti lokalno pridelanih rib. Posebno mesto ima razprava o prehranski vrednosti sladkovodnih rib. Ribe, vzrejene v zaprtih krožnih sistemih, lahko ohranjajo visoko vsebnost omega-3 maščobnih kislin, tudi kadar so hranjene s trajnostnimi nadomestki ribje moke in olja, kot so alge, insekti in rastlinski proteini. Ti razvojni trendi, bi lahko močno vplivali tudi na slovenske proizvajalce, kjer je uvoz ribje krme eden večjih stroškov.
Čeprav so izzivi resni, je v dokumentu jasno izražen optimizem, da potencial sladkovodne akvakulture lahko zapolni vrzel med ponudbo in povpraševanjem po ribjih izdelkih. Z zmanjševanjem morskega ulova, povečanim povpraševanjem in razvojem prehranskih trgovskih verig se odpira prostor za rast sektorja, vendar mora biti ta rast premišljena, trajnostna in inovativna. V dokumentu se poudarja nujnost sinergije med ekstenzivnimi in intenzivnimi sistemi in možnostjo integracije akvakulture v krožno gospodarstvo. Tako na primer ekstenzivni sistemi, kot so tradicionalni ribniki, ne nudijo le produkcije rib, ampak tudi ekosistemske storitve: habitat za rastline in živali, ohranjanje biotske raznovrstnosti, urejanje vodnega režima, turizem in izobraževanje. Ti sistemi pogosto tvorijo del kulturne krajine z dolgo tradicijo, ohranjajo lokalno biodiverziteto in dopolnjujejo ruralni razvoj. Njihova omejitev je sezonskost, počasnejša rast, hkrati pa precejšnje površinske zahteve, ki v vse bolj omejenem prostoru vplivajo na ekonomičnost proizvodnje. Na drugi strani intenzivni sistemi, predvsem recirkulacijski akvakulturni sistemi (RAS), zahtevajo višjo začetno investicijo in obratovalne stroške, a omogočajo krajše proizvodne cikle, natančen nadzor, in stabilno oskrbo trga skozi celotno leto, neodvisno od zunanjih podnebnih razmer. V deklaraciji je izrecno poudarjena potreba po primerjalnih študijah obeh modelov – kar je trenutna šibka stran ocenjevanja tveganj ter koristi vpeljavanja novih sistemov. Ob zavedanju te problematike, daje deklaracija vseeno poudarek tehnologijam prihodnosti, ki bi lahko preoblikovale sektor; integrirana multitrofna akvakultura (IMTA), gojenje novih rastlinskih ali ribjih vrst, energetsko učinkovite RAS rešitve ter vključevanje akvakulture v krožno gospodarstvo. Klasični primer akvaponski sistemi, kjer združujemo RAS in hidroponiko, iz prvih se hranilno bogata voda po uporabi v hidroponski pridelavi rastlin, rastline pa odstranijo amonijeve spojine. Kljub vsemu pa so prav ti projekti z integriranimi rešitvami bili doslej, kljub teoretični in praktični podlagi pilotnih sistemov, zaradi kompleksnosti v sami praksi dostikrat razumljeni kot »neuporabni«, vendar strokovnjaki v njih še vedno vidijo precejšen potencial. Tako je bil eden glavnih poudarkov deklaracije nujnost posodobitve bio-ekonomskega pogleda na akvakulturo. To pomeni, da ribogojstvo ni več razumljeno kot samostojna kmetijska panoga, temveč kot del kompleksnega prehranskega in okoljskega sistema. Pridelava rib ima tako dvojno vlogo – proizvodno in ekosistemsko. Eden izmed primerov je, pretvarjamo hranila iz kmetijskih in prehranskih stranskih tokov v kakovostne beljakovine ribjih produktov, s tem pa zmanjšujejo izgube obeh sektorjev. V tem smislu se akvakultura umešča v središče krožnega gospodarstva: vodo, toploto, hranila in CO₂ je mogoče učinkovito reciklirati, kar zmanjšuje porabo energije in emisije toplogrednih plinov. V zadnjem desetletju so v Evropi nastali številni pilotni projekti, ki dokazujejo izvedljivost takšnih sistemov. Danska je s svojimi »Model Fish Farms« razvila popolnoma zaprte recirkulacijske objekte z več kot 95-odstotno ponovno uporabo vode in minimalnim vplivom na okolje. Avstrija in Nemčija sta vključili akvakulturo v kmetijske objekte z integrirano proizvodnjo toplote in energije (t. i. »aquaponic greenhouses«), kjer toplota, ki nastaja pri segrevanju bazenov, ogreva rastlinjake. Podobni pristopi so primerni tudi za Slovenijo, kjer bi kombinacija ribogojstva in pridelave rastlin v zaprtih sistemih lahko postala eden izmed virov lokalne pridelave beljakovin v zimskih mesecih.
Posebna razprava na simpoziju EIFAAC je bila namenjena vprašanju genetskih virov in trajnostne selekcije. Napredne molekularne metode, kot je genomska selekcija so obetavne za selekcijo plemenskih jat, s ciljem hitrejše rasti, odpornostjo na bolezni ter prilagojenostjo na spremenjene podnebne pogoje. Evropski projekti, kot je AquaIMPACT, že dokazujejo, da lahko genomska selekcija poveča prirast za 15–25 % v nekaj generacijah, hkrati pa zmanjša potrebo po zdravilih. Tovrstni pristopi so še posebej pomembni za vrste, ki imajo v Srednji Evropi dolg vzrejni cikel, kot sta krap in linj, ter za hladnovodne salmonide, ki jih ogrožajo poletne povišane temperature. V hitro spreminjajočem se okolju globalnega segrevanja je problem v tem, da je vsaka rešitev le reakcija na že zatečeno stanje, kar pomeni, da moramo dolgoročne prilagoditve oziroma selekcijo modelirati na večjem številu dostopnih podatkov, kar je za večino vrst, na katerih želimo širiti akvakulturni sektor, problematično. Ta problematika se sklada z enim izmed pomembnejših priporočil deklaracije, in sicer izboljšanju sistema zbiranja podatkov in obdelave informacij v evropski sladkovodni akvakulturi. Trenutni okvir EU Data Collection Framework (DCF) ni dovolj prilagojen specifikam akvakulturnega sektorja, zato je predlagana razširitev njegovega obsega, natančnejšega spremljanja proizvodnje, trendov in učinkovitosti sektorja, ter uvedba novih tehnologij, kot so senzorji, medmrežje stvari (IoT), avtomatizirani sistemi in umetna inteligenca, za podporo pri odločanju v realnem času.
Oblikovanje in izvršitev ustreznih predpisov, poenostavitev upravnih postopkov ter izboljšan dostop do financiranja so ključne točke, ki naslavljajo politične akterje. Deklaracija izpostavlja, da mora biti regulacija prilagojena specifičnosti različnih tipov ribogojnic, ob tem pa ne sme zavirajo inovacij in inovativnih rešitev. Med drugim predlaga izboljšave predelave in izpopolnjene strategije trženja, s katerimi se ustvarja raznolikost produktov, to pa je način, kako prodreti na nove segmente trga. Deklaracija opozarja tudi na potrebo po kompenzacijah za škodo, ki jo povzročajo ribojede ptice, in pri tem izraža potrebo po usklajenih evropskih rešitvah.
Evropski strateški dokumenti poudarjajo, da mora biti akvakultura del širšega »modrega prehoda« (Blue Transition), kjer se sladkovodni in morski sektor povezujeta z obnovljivimi viri, turizmom in prehransko varnostjo. V Sloveniji to pomeni boljšo integracijo akvakulture v politiko kmetijstva, okolja in energije. Prihodnji razvoj bo moral vključiti tudi vidik podnebne odpornosti: sisteme, ki bodo sposobni delovati pri višjih temperaturah, z manjšo porabo vode in energijsko učinkovito rabo toplote. Eden od ključnih zaključkov zasedanja je, da mora prihodnja rast akvakulture temeljiti na znanju, podatkih in sodelovanju. Deklaracija poziva države članice, naj oblikujejo nacionalne strateške načrte, ki bodo vključevali jasne cilje, kvantitativne kazalnike in financiranje za raziskave ter inovacije. V tem okviru ima velik pomen vzpostavitev skupnih podatkovnih baz o proizvodnji, boleznih, kakovosti vode in ekonomskih kazalnikih, ki bi omogočile primerjavo med državami in lažje odločanje na ravni EU.
Čeprav je deklaracija oblikovana na evropski ravni, ima velik pomen tudi za slovenski prostor. Slovenija je vstopila v EIFAAC kot 38. članica, s čimer pridobiva formalno vstopno točko v mrežo strokovnega sodelovanja, izmenjave informacij, dostopa do evropskih programov in sodelovanje v raziskovalnih projektih. Delež potrošnje rib v Sloveniji znaša letno približno 11 kg na prebivalca, pri čemer se samooskrba z lokalno proizvodnjo giblje okoli 8%. Slovenski Nacionalni strateški načrt za razvoj akvakulture (NSNA 2021–2030) že opredeljuje izboljšanje tega deleža in krepitev sektorja, vendar naleti na tipične ovire: administrativne postopke, majhnost kapitalske moči akterjev, nizko produktivnost in omejene okoljske danosti. Tako slovenski Program za izvajanje Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (P ESPRA 2021–2027) vključuje politike, ki spodbujajo digitalizacijo, poenostavitev postopkov, podporo majhnim naložbam brez zahtev po obsežnem poslovnem načrtu ter integracijo ekosistemskih storitev na območjih Natura 2000. Prav tako slovenski strateški dokumenti že predvidevajo povezovanje sektorjev – znanosti, akvakulture, predelave, okoljske stroke – ter poudarjajo pomen promocije, osveščanja in mreženja za povečanje prepoznavnosti panoge. Za slovenski sektor so ključni izzivi: kako pridobiti ustrezne kapitalske vire, kako zagotoviti ustrezno prostorsko umeščanje ribogojnic v skladu z drugimi potrebami rabe zemljišč in voda, kako izvesti pilotne projekte RAS ali integrirane rešitve, kako uravnavati škodo zaradi ptic, in kako okrepiti trgovske verige ter trženja in ozavestiti lokalno prebivalstvo.
Deklaracija se zaključi z jasnim sporočilom: Prihodnost sladkovodne akvakulture leži v sinergiji med znanostjo, inovacijami in politiko. Potrebna je transformacija sektorja – ne linearna rast, ampak rast, ki spoštuje ekosisteme, koristi lokalno kulturo, omogoča konkurenčnost in podpira prehransko varnost. Le v primeru usklajenosti regulacij, podpore in same vizije, lahko sladkovodna akvakultura v Evropi in Sloveniji zares zaživi kot temelj trajnostnega modrega in zelenega prehoda.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
