Če bi razmerje med Kitajsko in Evropsko unijo v akvakulturi merili samo v tonah, tekme skoraj ne bi bilo. Po najnovejših podatkih kitajskega ministrstva za kmetijstvo je Kitajska leta 2025 pridelala 63,26 milijona ton proizvodov iz akvakulture, 4,38 odstotka več kot leto prej. Akvakultura je predstavljala 82,7 odstotka vse kitajske proizvodnje vodnih organizmov. V Evropski uniji je bila slika nasprotna, leta 2024 je bilo pridelanih približno milijon ton rib, školjk, alg in rakov, kar je bilo 3,7 odstotka manj kot leto prej. V svetovnem merilu je razlika še izrazitejša. FAO za leto 2024 ocenjuje, da je svetovna akvakultura prvič presegla 100 milijonov ton gojenih vodnih živali, od tega jih je Kitajska prispevala 57,6 milijona ton. EU je torej velik trg z razmeroma majhno lastno proizvodnjo, Kitajska pa ostaja daleč največja svetovna proizvajalka.
Prav zaradi te razlike se recirkulacijski akvakulturni sistemi pogosto predstavljajo kot nova fronta tehnološkega tekmovanja. RAS vodo iz gojitvenih bazenov mehansko in biološko čisti ter jo vrača v sistem, zato lahko močno zmanjša porabo nove vode in omogoči nadzor nad temperaturo, kisikom, ogljikovim dioksidom, dušikovimi spojinami in higieno. Tak nadzor ima visoko ceno. Črpalke, biofiltri, prezračevanje, hlajenje, ogrevanje in dezinfekcija morajo delovati neprekinjeno, odpoved enega ključnega sklopa pa se lahko pri velikih gostotah rib v nekaj urah spremeni v biološki problem. RAS zato ni le ribogojnica pod streho, ampak procesna industrija, v kateri se biološko znanje združuje z energetiko, avtomatizacijo in upravljanjem tveganj.
Kitajska je takšen način proizvodnje vključila v širšo modernizacijo akvakulture. Program za zmanjševanje porabe krme iz leta 2025 med prednostnimi oblikami sodobne akvakulture izrecno navaja tovarniške recirkulacijske sisteme, inženirsko recirkulacijo v ribnikih in notranjo akvaponiko. Smernice kitajskih pokrajin kažejo, kako konkretna postaja ta politika. Hunan na primer za nove industrijske objekte zahteva najmanj 85-odstotno dnevno ponovno uporabo vode, dvojne recirkulacijske sklope ter avtomatsko spremljanje kisika, amonijaka, nitrita, pH, temperature in pretoka. Gre za pomemben premik, kjer se RAS ne obravnava več le kot posebna tehnologija za nekaj dragih vrst, temveč kot del nacionalne infrastrukture za intenzivno in standardizirano proizvodnjo hrane.
Obseg nekaterih projektov je temu primeren. Po podatkih strokovnega portala The Fish Site so podjetja CP, Evergreen, Tongwei in Haida skupaj zgradila osem velikih recirkulacijskih obratov za kozice z okoli dvema milijonoma kubičnih metrov vode in ciljno proizvodnjo 70.000 ton na leto. Ze Hui Aquaculture je v objekt za jegulje, velik 520.000 kvadratnih metrov in opremljen s 560 bazeni, vložil skoraj 300 milijonov ameriških dolarjev ter načrtuje 15.000 ton letne proizvodnje. Vendar ti primeri hkrati pokažejo, zakaj izraz “kitajska tehnologija” hitro postane zavajajoč. Pri obratu Ze Hui so sodelovali tudi evropski dobavitelji, med njimi Billund Aquaculture, OxyGuard in ULTRAAQUA. Kitajska prednost je zato pogosto kombinacija domačega kapitala, hitrosti gradnje in velikega trga z opremo ter znanjem, ki prihajata iz globalne dobavne verige.
Najboljši aktualni primer tega prepletanja je Nordic Aqua Partners v Ningboju. Podjetje uporablja skandinavsko RAS tehnologijo za lokalno proizvodnjo atlantskega lososa na kitajskem trgu. Avgusta 2026 je poročalo, da sta prvi dve fazi dosegli skupno letno proizvodno zmogljivost 8.000 ton. V prvi polovici leta je proizvedlo 4.455 ton biomase in prodalo 2.133 ton lososa v teži po izkrvavitvi in odstranitvi notranjih organov. Biološki kazalniki so bili dobri, 95 odstotkov rib je bilo uvrščenih v najvišji kakovostni razred, proizvodni strošek reje pa je v drugem četrtletju znašal 6,05 evra na kilogram. Povprečna prodajna cena je bila 6,94 evra na kilogram, vendar je podjetje kljub večjemu obsegu še vedno zabeležilo operativni EBIT v višini minus 0,6 milijona evrov. Primer je pomemben prav zato, ker loči tehnično delovanje od ekonomske zrelosti: mogoče je stabilno proizvajati kakovostne ribe, rentabilnost pa je še vedno odvisna od gostote, velikosti rib, cene energije, izkoriščenosti obrata in tržne cene.
Nordic Aqua tudi spreminja odgovor na vprašanje, kam je kitajska ekspanzija RAS sploh usmerjena. Kitajski uvoz atlantskega lososa je v prvi polovici 2026 dosegel 87.459 ton in bil 39 odstotkov večji kot leto prej. Samo v drugem četrtletju je Kitajska uvozila 40.908 ton. Za obrat v Ningboju je zato pomembnejša konkurenca z letalsko uvoženim lososom iz Norveške, Čila in drugih proizvajalk kot neposreden izvoz v Evropo. Lokalni RAS lahko ribe na največje kitajske trge dostavi bistveno hitreje in brez medcelinskega zračnega transporta. Kitajska torej pri nekaterih visoko vrednih vrstah z RAS ne gradi predvsem izvozne platforme, temveč poskuša nadomestiti del lastnega hitro rastočega uvoza.
Evropska unija ima drugačen problem. Po podatkih EUMOFA je bila samopreskrba EU z ribiškimi in akvakulturnimi proizvodi leta 2023 le 38,1-odstotna, kar pomeni, da povpraševanja ni mogoče zadovoljiti brez obsežnega uvoza. Kljub temu evropska akvakultura že več let ne kaže hitre količinske rasti. Leta 2024 je bila vrednost proizvodnje 4,6 milijarde evrov, vendar je obseg upadel. Največjo količino predstavljajo školjke, po vrednosti pa je najpomembnejša postrv. To je pomembno tudi za razpravo o RAS: evropske akvakulture ni mogoče enačiti z velikimi kopenskimi obrati za lososa. Večino sektorja še vedno sestavljajo uveljavljeni obalni in sladkovodni sistemi, RAS pa ostaja razmeroma majhen, tehnološko intenziven segment.
Tudi zato so stare ocene o prihodnji evropski RAS proizvodnji pogosto precenile hitrost širitve. Projekt Quality Salmon v švedskem Sotenäsu je napovedoval do 100.000 ton lososa na leto in bi bil eden največjih kopenskih obratov na svetu, vendar je bil leta 2025 dokončno opuščen. Istega leta je nemški proizvajalec kozic HanseGarnelen začel insolventni postopek. Takšni primeri ne pomenijo, da RAS kot tehnologija ne deluje, temveč opozarjajo na razliko med projektirano zmogljivostjo, prvim ciklom in ponovljivo komercialno proizvodnjo. Prav ta razlika je bila v obdobju poceni kapitala pogosto zabrisana, ko so se desetine velikih projektov pojavljale na predstavitvah vlagateljem, veliko manj pa jih je prišlo do stabilne serijske proizvodnje.
Obstajajo tudi evropski primeri, ki so prešli v redno obratovanje. Skagen Salmon na Danskem je leta 2026 proizvajal okoli 3.000 ton tržnega lososa na leto za kupce na Danskem, Švedskem in v Nemčiji. Tudi ta številka pokaže razkorak med dejanskim stanjem in nekdanjimi napovedmi o desettisočih tonah iz posameznih novih obratov. Pri lososu ostaja popolni RAS zahteven poslovni model, zato se evropski projekti vse pogosteje odločajo za hibridne rešitve. Evropska investicijska banka je denimo leta 2026 podprla islandski projekt Laxey, ki uporablja RAS za vališče in mladice, pri nadaljnji rasti pa kombinira nadzorovano pretočno tehnologijo z delno ponovno uporabo vode. Tudi razvoj tehnologije se torej odmika od ideje, da mora ena arhitektura sistema ustrezati vsem vrstam in vsem fazam reje.
Največ prostora za napredek ostaja pri energiji in vodenju procesov. Raziskava, objavljena leta 2025 v reviji Aquacultural Engineering, je na velikem komercialnem sistemu s 108 bazeni in 3.132 kubičnimi metri vode preizkusila model strojnega učenja za optimizacijo porabe energije. Avtorji so pri ohranjeni kakovosti vode poročali o 15 do 20 odstotkov manjši dnevni porabi energije in 17 odstotkov nižjih energetskih stroških na kilogram proizvodnje. Posamezna študija seveda ne določa splošnega prihranka za vse tipe recirkulacij, kaže pa, kam se pomika konkurenčnost. Vse več bo treba konkurenčnost iskati pri pridobivanju podatke, napovedovanju, krmiljenju črpalk, hranjenju, kot pa sami fizični opremi, saj bo s tem mogoče prepoznavati zgodnja odstopanja.
Na tem področju ima Evropa močno raziskovalno in inženirsko bazo. Strateške smernice EU za akvakulturo do leta 2030 med ključnimi cilji izpostavljajo konkurenčnost, zeleni prehod, znanje in inovacije. Projekti, kot je RASOPTA, so se ukvarjali z mikrobiološko stabilnostjo recirkulirane vode, zgodnjim zaznavanjem patogenov in spojin, ki povzročajo nezaželen okus rib. To ni obrobna znanost. Pri RAS lahko majhna sprememba mikrobne skupnosti v biofiltru ali pojav geosmina neposredno vplivata na rast, zdravstveno stanje ali možnost prodaje. Tudi Nordic Aqua je konec leta 2024 začasno ustavil komercialno prodajo zaradi težav z geosminom, nato pa jo po prilagoditvi sistema ponovno vzpostavil. Operativno znanje je zato samo po sebi konkurenčna prednost.
Razlike med Kitajsko in EU so pri financiranju in izvajanju projektov resnične, vendar jih ni smiselno reducirati na preprosto nasprotje med poceni kitajsko gradnjo in dragimi evropskimi sistemi. Kitajska ima veliko domačo industrijsko bazo, aktivno javno politiko razvoja akvakulturnih objektov in lokalne programe podpore, kar lahko pospeši gradnjo in standardizacijo. Evropska politika je bolj razpršena med državami članicami in poudarja dovoljevanje, okoljsko učinkovitost, dobrobit, inovacije ter uporabo sredstev Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo. Za investitorja pa na koncu veljajo podobni fizikalni in biološki zakoni na obeh straneh. Vedno mora objekt doseči dovolj visoko izkoriščenost, stabilno rast, nizko smrtnost in prodajno ceno, ki pokrije energijo, krmo, delo, servis opreme ter strošek kapitala.
Zato se prava konkurenca pri RAS ne odvija med dvema zaprtima geografskima blokoma. Kitajski obrati kupujejo evropsko opremo, evropski dobavitelji iščejo kitajske projekte, nordijska podjetja na Kitajskem uporabljajo lokalno financiranje, kitajski proizvajalci pa razvijajo lastne komponente in avtomatizacijo. Tehnološka veriga je mednarodna, trg pa regionalen. Prednost lahko pridobi tisti, ki zna isti biološki kilogram proizvesti z manj energije, manj izgubami, manj dela in zanesljivejšim nadzorom, ne glede na to, kje je bila izdelana posamezna črpalka ali senzor.
RAS zato verjetno ne bo povzročil preproste selitve akvakulture z Zahoda na Vzhod. Pomembnejša sprememba je, da del proizvodnje premika iz okolja, kjer rast določajo naravne razmere, v infrastrukturo, kjer je mogoče velik del teh razmer programirati. S tem pa se spremenijo tudi merila uspeha. Dostop do vode ostaja pomemben, toda ob njem postanejo ključni cena elektrike, kapital, biovarnost, programska oprema, servisna mreža in usposobljeni operaterji. Kitajska v ta prostor vstopa z izjemnim obsegom in hitro rastočim domačim trgom, evropski prostor pa z dolgo tradicijo inženiringa, biologije in procesnega nadzora. Če bo RAS v naslednjem desetletju res bistveno povečal svoj delež v svetovni akvakulturi, bo to najverjetneje rezultat prav tega prepletanja, ne zmage enega modela nad drugim.
Avtorji članka so zaposleni na Oddelku za zootehniko, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je izvajalec operacije “Izmenjava znanja – e-novice: vzpostavitev in vzdrževanje sistema za pošiljanje e-novic z zagotavljanjem relevantnih vsebin in uredniškega dela” na aktivnosti Akvakultura, ki temelji na znanju, in raziskave, Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 2021-2027
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
