Sodobna krma za gojene ribe ni več samo vprašanje deleža beljakovin in energije, temveč občutljivega ravnovesja med maščobnimi kislinami, holesterolom, minerali in funkcionalnimi dodatki. Pomembne so sinergije med hranili in njihov vpliv na zdravje rib, robustnost jate in kakovost mesa v intenzivni akvakulturi.
Travniki morske pozejdonke so eden temeljnih habitatov Sredozemskega morja, hkrati pa ležijo v istem obalnem pasu kot morske ribogojnice. Novejše raziskave iz Grčije in širšega Mediterana kažejo, da odpadki iz ribogojnic spreminjajo sediment, travnike redčijo in skrajšujejo liste pozejdonke, ter da so vplivi prostorsko in časovno večji, kot smo domnevali.
Islandska pobuda 100 % Fish je v ribištvo vnesla logiko, po kateri riba ni več zgolj filet, temveč vir beljakovin, maščob, kolagena, energije in surovin za nove panoge. Model popolne rabe rib se iz severnega Atlantika širi na Škotsko, v Namibijo ter tudi v akvakulturi odpira prostor za krožno gospodarstvo.
Losos v sušiju se zdi del starodavne japonske tradicije, v resnici pa gre za izum zadnjih desetletij. Norveška akvakultura, nadzor parazitov, hladna veriga in dobro usmerjen marketing so skupaj spremenili ribo iz mrzlih severnih morij v eno najbolj prepoznavnih ikon sodobne suši kulture.
Evropska unija je v okviru Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo namenila 5,7 milijona evrov za štiri nove projekte, ki bodo v naslednjih letih preizkušali rešitve za bolj trajnostno in inovativno akvakulturo.
Akvakultura je danes ena najhitreje rastočih panog pridelave hrane, a hkrati tudi ena najbolj občutljivih. Zaradi pritiska na naravne vire, okolje in vedno večjih zahtev po sledljivosti, varnosti in dobrobiti živali, pridelovalci iščejo inovativne načine, kako gojenje rib in drugih vodnih organizmov narediti učinkovitejše, preglednejše in stabilnejše.
Genomsko urejanje, predvsem s tehnologijo CRISPR-Cas, prinaša v akvakulturo nov pristop k izboljšanju gojenih vrst: natančno, ciljno in brez vnosa tuje DNK. Omogoča razvoj rib, odpornih na bolezni, z boljšim izkoristkom hrane in večjo rastno učinkovitostjo.
Analitiki številnih norveških bank napovedujejo, da bo leto 2026 izjemno ugodno za proizvajalce lososa. Po njihovih ocenah bo na trgu manj rib kot je bilo pričakovano, zato naj bi cene ostale visoke skozi celotno leto. Napoved temelji na predpostavki, da bo skupna biomasa v morju nižja, kar pomeni manjšo količino rib, ki dosežejo trg.
V svetovni akvakulturi se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja tehnologija nanomehurčkov, ki obljublja več kot le izboljšano oksigenacijo vode. Gre za inovativno rešitev, ki spreminja način, kako razumemo kroženje plinov, kakovost vode, rast rib in energetsko učinkovitost sistemov.
Med vsemi fazami akvakulturne pridelave je prav trenutek odvzema oziroma zakola tista točka, kjer se vprašanje dobrobiti živali najbolj zaostri. To je faza, v kateri je stres za ribe največji, za rejce pa tudi najbolj izpostavljen – saj je edini trenutek, ko potrošniki, nadzorniki in trgi neposredno vidijo, kaj se z živalmi dogaja.
Sodobna akvakultura je v pol stoletja prehodila izjemno pot – od eksperimentalne dopolnitve ribištva do enega ključnih virov beljakovin prihodnosti. Z njo je prišlo ogromno znanja, tehničnih inovacij in standardizacije, a tudi nevarna poenostavitev: predstava, da je mogoče pridelavo vodnih organizmov voditi po istih načelih kot rejo kopenskih živali.
Na zasedanju Evropske svetovalne komisije za sladkovodni ribolov in akvakulturo (European Inland Fisheries and Aquaculture Advisory Commission – EIFAAC), ki je potekalo med 9. in 11. oktobrom 2024 v Puli na Hrvaškem, so se zbrali strokovnjaki, odločevalci in raziskovalci iz 28 držav članic s področja celinskega ribištva in sladkovodne akvakulture, ter razpravljali o izzivih in priložnostih sektorja.
CircularRainbow je medregijski projekt, ki združuje slovenske in italijanske partnerje z namenom razvoja naprednega, trajnostnega modela gojenja šarenke v recirkulacijskih akvakulturnih sistemih (RAS). Glavni cilji projekta so digitalizacija sistemov, energetska samozadostnost ter krožno gospodarjenje z odpadki – npr. pretvorba ribjih iztrebkov v bioplin ali hranilo za gojenje insektov.
Uporaba sončne energije v ribogojstvu se vse bolj uveljavlja kot energetsko in okoljsko smiselna rešitev. Ko so temperature najvišje in potrebe po prezračevanju vode največje, fotovoltaični sistemi zagotavljajo največji izkoristek. Kljub začetnim stroškom se naložba v fotovoltaiko ob podpori javnih mehanizmov – kot je evropski sklad ESPRA – lahko povrne v približno desetih letih. Primer dobre prakse je ribogojnica Vodomec na Gorenjskem, kjer so s pomočjo sončne elektrarne zagotovili napajanje oksigenatorjev in sistema delne recirkulacije.
Kongres Aquaculture Europe 2025 bo med 22. in 25. septembrom potekal v Valencii pod geslom »Akvakultura za vse – vlagaj v svoj planet«. Dogodek bo predstavil najnovejše trende in tehnologije v evropski akvakulturi, s posebnim poudarkom na trajnosti, genomiki in spremembah potrošniških navad.
Akvakultura je v zadnjih desetletjih postala ključni steber svetovne prehranske oskrbe. Leta 2022 je svetovna proizvodnja iz akvakulture dosegla 130,9 milijona ton, s čimer je presegla ulov iz naravnega okolja. Napovedi za prihodnje desetletje kažejo na rast proizvodnje akvakulture za 20 %, pri čemer bo njen delež v globalni proizvodnji vodnih organizmov še naprej naraščal. Z ustrezno politiko in podporo iz evropskih skladov lahko akvakultura v Sloveniji postane pilotni primer razvoja trajnostnega gospodarstva.
Na prestižnem tekmovanju Alpe Jadran v Avstriji slovenski izdelki osvojili tri zlate in dve srebrni medalji.
Z veseljem napovedujemo začetek izdajanja e-novic ESPRA 2021–2027, novega e-glasila, ki bo štirikrat letno osvetljevalo aktualna dogajanja, strokovne vsebine in dobre prakse s področja akvakulture – v Sloveniji, Evropi in širše po svetu.
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
