Na školjčišču v Piranskem zalivu so v dveh zaporednih proizvodnih sezonah zabeležili skoraj popoln pogin sredozemskih klapavic (Mytilus galloprovincialis). Iskanje enega povzročitelja za zdaj ni dalo odgovora. Podatki, ki so jih slovenski raziskovalci in njihovi sodelavci predstavili na kongresu Aquaculture Europe 2026 v Ljubljani, kažejo precej bolj zapleteno sliko.
Na nekaj kvadratnih kilometrih Piranskega zaliva nastajajo trije precej različni poskusi. Prvi pod vodo preverja, ali lahko infrastruktura na ribogojskem območju postane tudi življenjski prostor in podlaga za gojenje novih vrst. Drugi na delujočo ribogojnico pripelje obiskovalce ter jim proizvodnjo pokaže od blizu. Tretji iz Jernejevega kanala odstranjuje invazivno modro rakovico in išče način, kako bi del stroškov njenega nadzora lahko pokrila lokalna gastronomija.
Pri običajni reji rib ima tok hranil razmeroma jasno smer. Krma vstopi v sistem, del hranil se vgradi v ribje tkivo, preostanek pa konča v vodi, blatu in drugih ostankih. Recirkulacijski akvakulturni sistemi porabo vode močno zmanjšajo, vendar hranil ne odpravijo. Dušik in fosfor je treba iz vode še vedno odstraniti ali pa ju dovolj pogosto redčiti z menjavo vode.
Pri funkcionalni krmi osnovno vprašanje ni več samo, ali vsebuje dovolj beljakovin, maščob, vitaminov in mineralov. Z dodatki rastlinskega, mikrobnega ali drugega izvora želijo ribogojci in proizvajalci krme vplivati tudi na izkoristek hranil, odpornost proti boleznim, odziv na stres ali kakovost razmnoževanja. Toda med ugotovitvijo, da dodatek deluje, in razumevanjem njegovega delovanja je precejšnja razlika.
Med 28. septembrom in 1. oktobrom 2026 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani potekal mednarodni kongres Aquaculture Europe 2026 (AE2026), ki je slovensko prestolnico za štiri dni postavil v središče evropske in svetovne akvakulture. Dogodek je združil več kot 2.500 udeležencev iz znanstvenih, raziskovalnih, gospodarskih in drugih strokovnih organizacij iz kar 80 držav ter ponudil priložnost za predstavitev slovenskega znanja, inovacij in proizvodov iz akvakulture mednarodni javnosti.
Akvakulturo običajno ocenjujemo po prirastu, izkoristku krme, tonaži pridelave in tržnih cenah, vendar se začetek proizvodne verige vedno začne v vališču, kjer je vse odvisno od tega, ali so v prvem koraku plemenke ustrezno dozorele, ovulirale in smo pridobili ikre ustrezne kakovosti ter ali plemenjaki oddajo dovolj kakovostnih spermijev. Če se to ne zgodi, mladic ni dovolj, brez njih pa ni zanesljivega načrtovanja proizvodnje, širitve ali poslovne stabilnosti.
V dveh bazenih z ličinkami iz iste serije iker je lahko po nekaj tednih preživetje zelo različno, čeprav so ličinke hranjene z enako krmo in rejene po enakem postopku. V vališčih takšna odstopanja dobro poznajo, vzroka zanje pa pogosto ne. Eden izmed možnih vzrokov je lahko mikrobiota v zgodnjih razvojnih obdobjih. Množičnega pogina namreč ni vedno mogoče povezati z enim povzročiteljem bolezni.
Idealno cepljenje v akvakulturi bi bilo skoraj neopazno. Namesto lovljenja, razvrščanja, anesteziranja in injiciranja posameznih rib bi ribogojec cepivo dodal krmi, ribe pa bi ga prejele med običajnim hranjenjem. Dejansko izvedljivost le-tega želi preveriti dveletni španski projekt INMUNOFEED, ki ga vodi podjetje Dibaq Diproteg.
Če bi razmerje med Kitajsko in Evropsko unijo v akvakulturi merili samo v tonah, tekme skoraj ne bi bilo. Po najnovejših podatkih kitajskega ministrstva za kmetijstvo je Kitajska leta 2025 pridelala 63,26 milijona ton proizvodov iz akvakulture, 4,38 odstotka več kot leto prej. Akvakultura je predstavljala 82,7 odstotka vse kitajske proizvodnje vodnih organizmov.
Prek temeljnih in aplikativnih raziskav si evropska akvakultura prizadeva zmanjšati odvisnost od uvožene soje s stranskimi proizvodi domačega kmetijstva in živilske industrije, kar podpira tudi nova evropska beljakovinska strategija, čeprav ta akvakulturi ne zagotavlja neposrednega dostopa do cenejših surovin. Na drugi strani proizvajalci krme vse bolj ciljno posegajo po bioaktivnih in funkcionalnih sestavinah, od žuželčjih izvlečkov do peptidov in mikrobioloških dodatkov, da bi okrepili odpornost rib brez povečane uporabe antibiotikov.
Svetovna akvakultura je leta 2024 prvič presegla sto milijonov ton, Evropa pa vse bolj zaostaja in je največja svetovna uvoznica vodnih organizmov namenjenih konzumu. Kaj to pomeni za evropske cilje podnebne nevtralnosti do leta 2050, za konkurenčnost sektorja in za razpravo o tem, ali trajnostni standardi Evropo ovirajo ali ji koristijo?
Evropska unija se sooča s poglabljajočim se sporom med varstvom narave in gospodarskimi interesi ribogojstva ter ribištva, zaradi naraščajoče populacije velikega kormorana. Devet držav članic, ki jih vodi Češka, je maja 2026 pozvalo k pripravi skupnega evropskega načrta upravljanja te vrste, saj lokalni ukrepi zaradi selitvene narave ptice ne zadostujejo.
Genetska selekcija je desetletja veljala za tehnično nišo, ki spada bolj v laboratorije kot na tržne police z gojenimi ribami. Vendar zadnje objave iz sredozemske in atlantske akvakulture kažejo, da gre pravzaprav za eno najbolj donosnih naložb, ki jih ima sektor na voljo, čeprav njeni učinki niso vidni čez noč, temveč se kažejo šele po desetletjih dosledne selekcije.
Zaprtje Hormuške ožine ni povzročilo le dražjega goriva, temveč je pretreslo celotno verigo od ribolova do akvakulture. Višji stroški goriva, krmil, dodatkov in gnojil razkrivajo, kako ranljiv je evropski sektor, ko se energijski pretres hitro prelije v dražjo hrano in negotovo oskrbo.
Recirkulacijski sistemi niso le način varčevanja z vodo, temveč vse bolj postajajo tehnološka platforma za kroženje hranil. Če uspejo dušik in fosfor iz odpadnih tokov pretvoriti v alge, gnojila ali nove surovine, lahko odpadek postane dodaten vir prihodka in pomembna prednost sodobne akvakulture.
Biofloc tehnologija združuje čiščenje vode, dodatno prehrano in kroženje hranil v enem sistemu. Čeprav zahteva natančno upravljanje in ni primerna za vse vrste rib, odpira zanimive možnosti za toplovodno akvakulturo, gojenje kozic ter povezovanje ribogojstva z rastlinsko pridelavo in krožnim gospodarstvom.
Trg lososa je po rekordni rasti proizvodnje vstopil v obdobje nižjih cen, večje negotovosti in intenzivnega iskanja novih modelov rasti. Kopenski sistemi in terminske pogodbe prinašajo nove možnosti, vendar globalne cene še vedno najbolj določajo biološka uspešnost morskih ribogojnic ter obseg norveške in čilske ponudbe.
Sodobna krma za gojene ribe ni več samo vprašanje deleža beljakovin in energije, temveč občutljivega ravnovesja med maščobnimi kislinami, holesterolom, minerali in funkcionalnimi dodatki. Pomembne so sinergije med hranili in njihov vpliv na zdravje rib, robustnost jate in kakovost mesa v intenzivni akvakulturi.
Travniki morske pozejdonke so eden temeljnih habitatov Sredozemskega morja, hkrati pa ležijo v istem obalnem pasu kot morske ribogojnice. Novejše raziskave iz Grčije in širšega Mediterana kažejo, da odpadki iz ribogojnic spreminjajo sediment, travnike redčijo in skrajšujejo liste pozejdonke, ter da so vplivi prostorsko in časovno večji, kot smo domnevali.
Islandska pobuda 100 % Fish je v ribištvo vnesla logiko, po kateri riba ni več zgolj filet, temveč vir beljakovin, maščob, kolagena, energije in surovin za nove panoge. Model popolne rabe rib se iz severnega Atlantika širi na Škotsko, v Namibijo ter tudi v akvakulturi odpira prostor za krožno gospodarstvo.
Losos v sušiju se zdi del starodavne japonske tradicije, v resnici pa gre za izum zadnjih desetletij. Norveška akvakultura, nadzor parazitov, hladna veriga in dobro usmerjen marketing so skupaj spremenili ribo iz mrzlih severnih morij v eno najbolj prepoznavnih ikon sodobne suši kulture.
Evropska unija je v okviru Programa Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo namenila 5,7 milijona evrov za štiri nove projekte, ki bodo v naslednjih letih preizkušali rešitve za bolj trajnostno in inovativno akvakulturo.
Akvakultura je danes ena najhitreje rastočih panog pridelave hrane, a hkrati tudi ena najbolj občutljivih. Zaradi pritiska na naravne vire, okolje in vedno večjih zahtev po sledljivosti, varnosti in dobrobiti živali, pridelovalci iščejo inovativne načine, kako gojenje rib in drugih vodnih organizmov narediti učinkovitejše, preglednejše in stabilnejše.
Genomsko urejanje, predvsem s tehnologijo CRISPR-Cas, prinaša v akvakulturo nov pristop k izboljšanju gojenih vrst: natančno, ciljno in brez vnosa tuje DNK. Omogoča razvoj rib, odpornih na bolezni, z boljšim izkoristkom hrane in večjo rastno učinkovitostjo.
Analitiki številnih norveških bank napovedujejo, da bo leto 2026 izjemno ugodno za proizvajalce lososa. Po njihovih ocenah bo na trgu manj rib kot je bilo pričakovano, zato naj bi cene ostale visoke skozi celotno leto. Napoved temelji na predpostavki, da bo skupna biomasa v morju nižja, kar pomeni manjšo količino rib, ki dosežejo trg.
V svetovni akvakulturi se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja tehnologija nanomehurčkov, ki obljublja več kot le izboljšano oksigenacijo vode. Gre za inovativno rešitev, ki spreminja način, kako razumemo kroženje plinov, kakovost vode, rast rib in energetsko učinkovitost sistemov.
Med vsemi fazami akvakulturne pridelave je prav trenutek odvzema oziroma zakola tista točka, kjer se vprašanje dobrobiti živali najbolj zaostri. To je faza, v kateri je stres za ribe največji, za rejce pa tudi najbolj izpostavljen – saj je edini trenutek, ko potrošniki, nadzorniki in trgi neposredno vidijo, kaj se z živalmi dogaja.
Sodobna akvakultura je v pol stoletja prehodila izjemno pot – od eksperimentalne dopolnitve ribištva do enega ključnih virov beljakovin prihodnosti. Z njo je prišlo ogromno znanja, tehničnih inovacij in standardizacije, a tudi nevarna poenostavitev: predstava, da je mogoče pridelavo vodnih organizmov voditi po istih načelih kot rejo kopenskih živali.
Na zasedanju Evropske svetovalne komisije za sladkovodni ribolov in akvakulturo (European Inland Fisheries and Aquaculture Advisory Commission – EIFAAC), ki je potekalo med 9. in 11. oktobrom 2024 v Puli na Hrvaškem, so se zbrali strokovnjaki, odločevalci in raziskovalci iz 28 držav članic s področja celinskega ribištva in sladkovodne akvakulture, ter razpravljali o izzivih in priložnostih sektorja.
CircularRainbow je medregijski projekt, ki združuje slovenske in italijanske partnerje z namenom razvoja naprednega, trajnostnega modela gojenja šarenke v recirkulacijskih akvakulturnih sistemih (RAS). Glavni cilji projekta so digitalizacija sistemov, energetska samozadostnost ter krožno gospodarjenje z odpadki – npr. pretvorba ribjih iztrebkov v bioplin ali hranilo za gojenje insektov.
Uporaba sončne energije v ribogojstvu se vse bolj uveljavlja kot energetsko in okoljsko smiselna rešitev. Ko so temperature najvišje in potrebe po prezračevanju vode največje, fotovoltaični sistemi zagotavljajo največji izkoristek. Kljub začetnim stroškom se naložba v fotovoltaiko ob podpori javnih mehanizmov – kot je evropski sklad ESPRA – lahko povrne v približno desetih letih. Primer dobre prakse je ribogojnica Vodomec na Gorenjskem, kjer so s pomočjo sončne elektrarne zagotovili napajanje oksigenatorjev in sistema delne recirkulacije.
Kongres Aquaculture Europe 2025 bo med 22. in 25. septembrom potekal v Valencii pod geslom »Akvakultura za vse – vlagaj v svoj planet«. Dogodek bo predstavil najnovejše trende in tehnologije v evropski akvakulturi, s posebnim poudarkom na trajnosti, genomiki in spremembah potrošniških navad.
Akvakultura je v zadnjih desetletjih postala ključni steber svetovne prehranske oskrbe. Leta 2022 je svetovna proizvodnja iz akvakulture dosegla 130,9 milijona ton, s čimer je presegla ulov iz naravnega okolja. Napovedi za prihodnje desetletje kažejo na rast proizvodnje akvakulture za 20 %, pri čemer bo njen delež v globalni proizvodnji vodnih organizmov še naprej naraščal. Z ustrezno politiko in podporo iz evropskih skladov lahko akvakultura v Sloveniji postane pilotni primer razvoja trajnostnega gospodarstva.
Na prestižnem tekmovanju Alpe Jadran v Avstriji slovenski izdelki osvojili tri zlate in dve srebrni medalji.
Z veseljem napovedujemo začetek izdajanja e-novic ESPRA 2021–2027, novega e-glasila, ki bo štirikrat letno osvetljevalo aktualna dogajanja, strokovne vsebine in dobre prakse s področja akvakulture – v Sloveniji, Evropi in širše po svetu.
Živijo, moje ime je EMA, kako ti lahko pomagam?
